Skip to content
Sign in
Artwork for Ocene
ArtsBooksVisual ArtsMusicMusic Commentary

Ocene

RTVSLO – Ars

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Play
Open in
  • 68 episodes
  • Avg 6 min
  • Slovenian

Episodes 68

NewestOldestLongest
All20Unplayed20In progress0Played0
Counted on this page — what you have heard stays on this device, so it is not something the list can be paged by.
  • Yesterday · 6 min

    Luka Novak: Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence

    Piše Blaž Kavšek, bere Aleksander Golja. Znanstvena monografija Luke Novaka Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence: potrošništvo med Balzacom in Pasolinijem obravnava razmerje med sferama estetske in tržne vrednosti literarnega dela, tj. med umetniškimi ideali in komercialnimi interesi, poljema literature in moči. Študija se nanaša na francosko in italijansko zgodovine literature, njeni meji pa sta razvidni že iz naslova in podnaslova. Gre torej za obdobje med vznikom moderne potrošniške družbe, množičnih trgov, knjigotrštva in založništva, ki mu je prisostvoval Balzac, do skrajnejših posledic teh procesov v 20. stoletju, ki sta jih skušala dojeti Paolo Volponi in Pier Paolo Pasolini. Novakova literarnosociološka analiza poteka hkrati na več ravneh. Najprej gre preprosto za beleženje literarnega gradiva, ki priča o pojavljanju mehanizmov, ki so omogočili prevlado potrošniške ideologije v 19. in 20. stoletju. Avtor obenem raziskuje, kako je na uveljavitev te ideologije vplivala sama literatura, kakšno mesto v tem procesu je imel knjižni trg ter kako se v ta zgodovinski narativ vklaplja proces avtonomizacije literarnega polja. Pri tem se nepresenetljivo zgleduje predvsem pri Bourdieuju. Strukture obravnavanih literarnih del s pomočjo Goldmannove teorije romana naposled obravnava kot neposreden odsev struktur njihovih meščanskih okolij, »problematičnost« njihovih junakov pa analizira z vidika vsakokratne stopnje vzpostavljanja potrošniške družbe. Zelo gost in ambiciozen pregled poldrugega stoletja prepletanja literature s principi potrošnje v dveh nacionalnih literaturah lahko povzamemo takole. V 19. stoletju se med Balzacom in Flaubertom, med Izgubljenimi iluzijami prvega in Vzgojo srca drugega, zgodi pomemben obrat. V Franciji se vzpostavi družba, v kateri so komodificirane ne samo dobrine, ampak tudi čustva, pri čemer začne v romaneskno tradicijo pronicati nepovzpetniški, na svet odvržen in obsojen junak, katerega željo že usmerjajo sile moči in denarja. Njegovo dezorientacijo in pesimizem nasledi protagonist Huysmansove novele A vau-l'eau – v slovenščino bi jo lahko prevedli kot S tokom, ali pa Po zlu. V Novakovi analizi se to stopnjuje z občutki absurda pri Roquentinu v Sartrovem Gnusu, v kritikah potrošniške družbe pa v bolj besnih oblikah vse do Pasolinija in Volponija. Ob tej dediščinski verigi vztraja optimistična struja, ki ji avtor sledi prek Huysmansovega romana Proti toku in Zolajevega navduševanja nad osvobajajočimi potenciali denarja. Vrhunec ta afirmativistična smer dobi predvsem s popolno reifikacijo notranjega življenja pri D'Annunzievem esteticističnem junaku Andrei Sperelliju iz romana Il piacere – Užitek in pri Marinnetijevem futurističnem zagovarjanju hiperproduktivnosti. Študija sega v več enostavnejših periodizacijskih shem in klasičnih literarnovednih dognanj. Prehod med Balzacom in Flaubertom tako denimo ni zgolj prehod med zgodnjim in zrelim realizmom ali trak na časovnici zorenja forme romana kot takega, temveč tudi prehod iz družbe uporabe v tržno družbo. Pojave, ki jih opisuje, Novak nenehno povezuje s filozofskimi tokovi in analizami ekonomskih in političnih silnic. Huysmansov pesimizem s konca 19. stoletja je shopenhauerjevski, D'Annuniziev esteticizem nietzschejanski, futuristično slavljenje tehnike benjaminovsko, eksperimenti krožka Oulipo so odziv na industrijsko eksplozijo v šestdesetih letih itd. Pri takšnem vzporejanju je avtor vedno luciden, spreten in natančen, redko sicer pogumno inovativen, knjigi pa bo marsikateri bralec zaradi mešanja mnogih teoretskih registrov, navsezadnje pa tudi preskakovanja med dvema nacionalnima literarnima tradicijama, težko sledil. Pozna se, da je monografija Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence nastala na podlagi doktorske disertacije. Poleg eruditskosti jo zato zaznamuje manj elegantna struktura. Knjiga si ne vzame dovolj časa zase, marsikje bi ji koristilo razlagalno in povezovalno dolgovezenje. Zdi se namreč, da si je Novak ves čas prizadeval, da bi med seboj zelo oddaljene literarne pojave in v predhodnih prispevkih že lično zaključene raziskave razporedil v inteligibilen oris nekega zgodovinskega poteka. Delo bo – če si ga bo bralec jemal po kosih – zato lahko služilo predvsem kot odlično študijsko gradivo in orodje za raziskovalce. Smiselno ga je uporabljati kot ne nujno povezan skupek uvidov v posamezne etape vzpostavitve modernega literarnega sistema ali polja, kar pa, ker gre za znanstveno monografijo, niti ni tako zgrešeno ali moteče.

  • Yesterday · 8 min

    Dejan Koban: Nenadejano

    Piše Jože Štucin, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Nekako smo že pozabili na ludizem, nadrealizem, besedne igre, modernizem in postmodernizem v najbolj žlahtni podobi, sploh so se nam postopoma temelji poezije, ki so tako odločno in odlično zaznamovali slovensko pisanje druge polovice prejšnjega stoletja, nekako spodmaknili, ostali v preteklem času. Zbirka Dejana Kobana Nenadejano, ki marsikaj od naštetega lepo restavrira, je zato resnično nepričakovano padla v moje kritiško polje. In na hitro potegnila zanemarjene micelije iz zemlje. Ekspresno je vrnila občutke izpred let, ko se je z jezikom počelo vse mogoče, ko ni bil noben čudež, če je "z neba padla roza krava", ali če je pred nami zrasla "hiša brez temeljev", v kateri pesnik prede oblačno prejo in ugotavlja "da nihče ne razume tvojih verzov / zato naj mu sam univerzum pomaga // tu si zato da / (se) / zabavaš / zatorej / nasmeh / na lička / trebuh / not / in / veselo / naprej". Tak vstop v poezijo, ki jo med bralce namenja Dejan Koban, je spet noviteta. Vraga, poet je potegnil zračno zavoro liričnih in novoizpovednih pesmi, značilnih za naš čas, ter se preselil v čisto zaresno avtopoetično stanovanje v Trbovljah, četudi ne vemo, kje v resnici prebiva njegovo telo. Po pesniški poti bi to šlo takole: "če dobiš nobelovo nagrado za literaturo (...) bi šel v trbovlje si kupil stanovanje / odprl knjigarno postavil kip ginsbergu". Ampak tu se zgodba šele začne. Poezija te zbirke je sicer zastavljena v nekakšnem "nonšalantnem zamahu", kjer se izriše in izpiše marsikaj. V jezikovnem in vsebinskem smislu zgleda, kot da je pred nami mladenič, v katerem vre od strasti, patosa, razburjenosti, tudi jeze ... Na nekaterih mestih je doma gnev, drugje "pod pritiskom zaječijo preteklosti / natrpane v prostor", ponuja pa tudi veliko sarkazma, ko se nam prikazuje kot družbeno bitje in ko "vsi ostali / pridno žvečijo / kolerabo / vsake toliko se / kot kunci / iz visoke trave / dvignejo na zadnji taci / in zažvrgolijo". Ali pa tako, zafrkantsko, ko nam dozira šilce samoironije: "vedno se smehljaj / smehljanje / med recitiranjem pesmi / pomeni da veš kaj pišeš / da se že na daleč vidi / kako iskreno obožuješ poezijo". Prevladujeta pa gnev in pocinkani cinizem. Izločki so včasih presneto mastni. Ko pesnik pljune na nekaj, naj bo to papan slovenske osam(osvoj)itve Janez Janša, ali pa mladi kritičarki, ki "dobita anevrizmo vsakič / ko kje oplazita / besedo / koban", vseeno, pljunek bo zelen in ogabno resničen. Kajti pesniku ni do šale, ne, resno je vzel svoj status in ga v tej zbirki nadvse debelo podčrtal. V pesmih se dotakne mnogih tem(atik). Če še ne vseh, pa bo v nadaljevanju gotovo dopolnil tokrat izpuščene, kajti gre za radikalno ostrega poeta, kritika stvarnosti, sveta, literarnega samopašništva, pašne skupnosti piscev, ki se zatika v lastnem krogu in živi "v celku", kot osamljena kmetija sredi ničesar. Ki pa je tudi zelo zgovoren in spet vpelje v literaturo slog avtomatskega pisanja, toka zavesti in notranjega monologa. Koban je ob vsem tudi družbeno angažiran, kot bi rekli po starem, in zato (spet) avantgardni pesnik, ki v enem zamahu lahko misli lapurlartistično, kritično, provokativno, revolucionarno in zajedljivo, vse hkrati v nizu verzov ene same pesmi. Ko beremo ta "potpuri" Kobanove poezije, ki obsega tekste iz daljšega obdobja in preigrava različne izrazne registre, teme, postopke in razpoloženja, nam je takoj jasno: gre za polifono zbirko in načrtovano montažo različnih pesniških izrazov, načinov. Vsekakor je heterogenost te knjige v njeni razpršenosti, celostnem "razdejanju" literarnega subjekta, ki se nikjer ne ustavi, ki niti ne razmišlja o "blokadah" ali omejitvah, nasprotno, iz sebe reže kosme mesa, se secira in razdevičuje pred našimi očmi, brez omejitev se predaja dejstvu pesnjenja. V pesmi s sredine knjige o svojem pisnem subjektu pove največ: "ob moj trup / huškne telo brez teže // ko se zakavlja vame / sem prebujen / znojen / prestrašen // izdiham / nakopičena / vozlišča // soj ulične svetilke / odpre hišo // s komaj umirjenim / srcem se izženem / nazaj v trganje". Pasje življenje. Pasji pesniški subjekt. Niti ni toliko pomembno, katera platforma je v igri, pomemben je pesniški status, kot kip odločen in stanoviten mož, ki zna rezati resnice na lirične šnite, ki mu je marsikaj jasno, a v tej brezupni konfrontaciji z bebavim okoljem so nasveti, ki (si) jih daje, vse prej kot zabavna socioretorika. Leta 2024 je takole ošvrknil samega sebe: "nehaj se gnati za ljudmi / in jih siliti / naj te imajo radi // raje se zapri v sobo / in prični sortirati poštne znamke". Sarkazem ob kozarcu absinta. Ne bo šlo. Kobana je treba brati ponovno. Že sam naslov NenaDEJANo namiguje, da gre za osebnoizpovedne pesmi, čisto take, kot so jih pisali romantični pisci. Seveda se spreminja jezik, metaforika brbota v kotlu kot kuhano vino, besedni korpus je popolnoma razbremenjen in osvobojen vsakršnih zadržkov, vsebinsko pa smo še vedno na relaciji jaz-svet, jaz-družba, jaz-umetnik, jaz-jaz. Tendence so jasne: vzpostaviti razmerje. Išče se sprava, pomiritev. Bolj ko je duša razbolela, razdražena, bolj si želi večnega miru, zlitja s kozmičnimi silami; ali če smo direktni – bolj si želi umreti in se izmakniti interakciji z drugimi dušami. Ena Kobanova pesem je eksplicitno taka, saj si piše oporoko in ljubeznivo deli svojo lastnino. Smrt pokosi samo sebe. Takole (na)pove: »danes je umrl dejan koban / neprijazen in vsiljiv / imel je napačne prijateljice / (...) / imel je rad brezkompromisno poezijo / udarce prej kot ujčakanje« V nasprotju s številnimi preizkuševalci in iskalci besednega izražanja je poezija je pri Dejanu Kobanu tako neposredna in čista, da ji lahko pripopamo tudi nalepko iskrenosti. Zdi se, da pesmi in vse svoje verze in bodičaste črke pesnik tudi živi. Koban je gotovo šaman, ki daje poezijo v svet, jo pribija na križ, hkrati pa živi zvezdo, Betelgezo, superorjakinjo, ki je sicer ogromna, a nestabilna. Njena svetlost niha, ni mirna, konstantna, ampak izrazito rdeča, kar bi pri Kobanu bila lahko kri, erotika, življenjska energija. Betelgeza je ena najbolj opaznih zvezd, kozmična rana in hkrati eksplozivno telo, ki se približuje svojemu koncu. Tudi Kobanova poezija je takšna: žari, utripa, se razliva čez robove in se ne pusti ukrotiti. Morda je zato naslov NenaDEJANo več kot besedna igra: nekje v njem že tiči dejanje, ki ga še ni. In nekje v tej poeziji tudi Betelgeza – rdeča, velikanska, nemirna – že čaka na trenutek, ko bo implodirala, zdrknila sama vase.

  • Yesterday · 8 min

    Tadeja Krečič Scholten: Jokala sem … pa tja

    Piše Katarina Mahnič, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Prvenec Tadeje Krečič Scholten Nikoli ni prepozno iz leta 2021, prav tako zbirka kratkih zgodb, se mi je tako močno zasidral v spomin, da še zdaj začutim vzdušje posameznih pripovedi in mi pred oči živo stopi prizorišče, kjer se nekatere dogajajo, pa sem vmes prebrala in pozabila že malo morje knjig. Težko je takšno pisanje preseči ali, zdaj tudi že zaradi pričakovanja bralcev, znova napisati kaj tako popolnega. A Krečičeva kot da se za takšne obremenitve ne meni: lepo gre naprej, kjer je pred petimi leti končala – štirinajst novih zgodb v zbirki Jokala sem … pa tja, niza v svojem klasičnem pripovedovalskem slogu, brez izumljanja novih jezikovnih prijemov in literarnega sprenevedanja, brez modnega ukvarjanja z raznoraznimi odvisnostmi, zlorabami in zaradi njih zlomljenimi junaki. Zadovolji se z dokaj navadnimi osebami, normalnimi, bi lahko rekli, a ko zavrta vanje – in vrta tako uspešno, s takšnim posluhom in briljantno natančnimi uvidi v človekovo notranjost, da bi v naravi gotovo odkrila nafto – privrejo na dan njihova nemoč, razrvanost, obup, pa trma, strah, sram, užaljenost, obžalovanje zamujenega in še kaj. Na primer ženska, ki se med vojno trese za sinovo življenje, ne prizadene pa je nočni vandalizem nad hišo pripadnika drugega naroda. Šele kasneje jo boli vsa notranjost, ko se sprašuje: “Kaj pa ona? Kaj pa je ona naredila? Oziroma česa ni naredila? Kako se pa temu reče? Gledala je, kako se nekdo izživlja nad lastnino nekoga, ki pripada narodu, ki je začel vojno. Nobeden ga zares ne pozna, nobeden se ni niti potrudil, da bi ga spoznal, ona še posebej ne – mogoče pa sploh nima nič s to prekleto vojno?!” Svojemu notranjemu glasu, ki mu šepeta, da je navaden prevarant, se ogiba tudi slikar, ki po začetnem ogorčenju ugotovi, da so razstavljene slike prav zaradi tega, ker jih je nekdo namerno z nečim poškropil, postale hit. Zato ne ukrepa, ampak bolj ali manj uspešno sprejme igro cesarjevih novih oblačil. Starejša prevajalka, ki mora napisati spremno besedo k prevodu pomembnega francoskega pesnika, pa ob nemoči stakniti besede skupaj podoživi edino resnično stvar, ki se ji je zgodila v življenju – ljubezen, ki jo je zavrnila zaradi spodobnosti in čuta dolžnosti, “praznino, ki jo je ta pustila, pa je nadomeščala s knjigami in pisanjem o njih, z iluzijo, da je literatura tisto, na kar se res spozna”. In se ob tem zave, da je bilo vedno vse papirnato in brez duha in da ne bo nikoli drugače. Zgodbe imajo zanimivo dinamiko, saj je vsaka napisana v drugačni pripovedni maniri. Posrečena je zgodba Patriarh, v kateri premožna srednjeletnica Milada plete misli med mučnimi telovadnimi vajami, ki jih potrebuje za vzdrževanje svojega telesa. Kaj pa za dušo? “Ne, ne za dušo. Duša je potlačena nekje zadaj, z njo so težave, težave pa so na svetu zato, da jih premagujemo, kakor vemo in znamo. Ona, recimo, tako, da neprijetnosti izrine iz misli in se ne meni zanje. Se dela, kot da jih ni.” In vendar se po ogledu razgaljajoče gledališke predstave, v kateri v liku žene, ki se pretvarja, da je vse v redu (čeprav še zdaleč ni), prav ona odloči za drzen korak in vsaj začasno zapusti prevarantskega moža in domače ugodje ter bralcu prepusti ugibanje, kakšen neki bo tisti njen načrt, ki ga mora narediti in “kakršnega tista kura od babe v predstavi nikdar ne bi”. Sploh so pri Krečičevi najboljši in tudi najbolj izdelani ženski liki, pa naj bodo to matere, najstnice ali punčke. Ženskih zgodb je tudi več kot moških, pa tudi kompleksnejše so. V meni najljubši z naslovom Begunka skozi najstniške dnevniške zapise predstavi ne le problem begunstva, ampak tudi stisko empatične gimnazijke, ki po začetnem navdušenju, da bosta z mamo sprejeli v stanovanje begunko iz Ukrajine, začenja izgubljati tla pod nogami, posebej zato, “ker starci ne znajo zgruntat, kaj je kdaj važn in kako se v vsem tem počut nekdo, ki so ga spravl na svet”. Ukrajinka namreč postane mamin center sveta in v želji, da bi ji olajšala kruto usodo, pozabi na hčer; zaradi nove ljubezni pa se ji dovolj ne posveča niti oče. Najstnica v dnevnik zgroženo zapiše: “In kaj, a bo šla ona sploh kdaj nazaj? Tole v tej Ukrajini se bo še vlekl, ko bo enkrat konc, bo pa itak vse razrušen, pa nobenga človeka, h katermu bi šla, pa sploh! Mislm, sej je res grozn in težko in tragičn in vse, kar je tazga, ampak jaz bi pa res še kdaj normaln žvela s svojo mamo in mela kej z njo razen najnujnejših stvari in lupčka v postli, če je takrat slučajn doma. Ampak tega očitno ne bo več! Ta Olga bo tud za zmeri, ne?” Zgornji odlomek najbolje ponazarja naslov Jokala sem … pa tja, ki že z igro besed nakazuje, da gre za pisanje, ki zna biti grenko in obenem humorno; prežeto je z nekakšno poredno prodornostjo, ki grenkobo dela znosno. Celo očiščujočo. Jezik je bogat in izpiljen, z za pisateljico značilnimi dolgimi, a vendar vedno razumljivo izpeljanimi stavki. Če so se zgodbe iz avtoričine prve zbirke dogajale v različnih evropskih krajih, od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga, so v drugi prizorišča bolj obstranskega pomena in ostajajo predvsem na domačih tleh. Če gre pri prvih predvsem za soočenje s takšnimi in drugačnimi izgubami, so tukaj spoznanja, do katerih se ljudje dokopljejo ali jih preprosto samo prešinejo, zastavljena širše; gre za prepoznavo, celo za preizpraševanje njihove človečnosti. In čeprav se čudež ne zgodi in se junaki drastično ne spremenijo, se vsaj zagledajo v zelo realni luči, tudi če po začetnem šoku večinoma spet poniknejo pod površje odkritega. Pomembno vlogo pri zgodbah Tadeje Krečič ima tudi spomin; velikokrat, a s pravo mero, seže v travme polpretekle zgodovine, najboljša pa je pri ubesedovanju lastnih? spominov (vsaj upam si tako ugibati). Zgodba Tamala je prava miniaturna proustovska mojstrovina, v kateri zavohaš projo v babičini kuhinji in smrad pokrite tržnice, začutiš blagodejno toploto zakurjenega štedilnika in si predstavljaš umazano drap steno »z valcnom vzorca s češnjami in listki do črte zgoraj.« Prav tako kot zbirka Nikoli ni prepozno se zdi tudi zbirka Jokala sem … pa tja na prvo žogo zelo preprosta. Berljiva. Razumljiva. Pretresljiva. Duhovita. In je res vse to. Je pa tudi knjiga, ob kateri ti na koncu odzvanja stavek iz poetične zgodbe Prag, umetelnega sodobnega psalma matere hčeri, ki je bolj pesem v prozi kot zgodba: “In ja, tako gre svet pač naprej, si rečeš in se ti zazdi, da ti je ob tem za trohico manj težko.” Približno tako sem se počutila po branju Tadejine knjige.

  • Sunday · 1 min

    Carlo Goldoni: Letoviška trilogija

    Na Velikem odru Drame SNG Ljubljana je premiero doživela Letoviška trilgoija Carla Goldonija v režiji Diega de Brea. Režiser: Diego de Brea Prevajalka: Mojca Kranjc Dramaturginja: Diana Koloini Lektro: Arko Scenograf: Diego de Brea Kostumograf: Blagoj Micevski Avtor Glasbe: Jože Šalej Oblikovalec videa in zvočne podobe: Igor Potočnik Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Oblikovalka maske: Julija Gongina Asistentka dramaturginje: Nika Šoštarič Igralska zasedba: Branko Šturbej: Filippo Saša Pavlin Stošić: Giacinta, Filippova hči Mina Švajger: Brigida, Giacintina spletična Jure Henigman: Leonardo, Giacintin občudovalec Eva Jesenovec: Vittoria, Leonardova sestra Boris Mihalj Paolo: Leonardov komorni strežaj Jure Šimonka: Guglielmo, Giacintin občudovalec Valter Dragan: Fulgenzio, Filippov prijatelj Saša Tabaković: Ferdinando Mina Švajger: Sabina Maks Dakskobler: Cecco

  • October 12 · 7 min

    Vinko Möderndorfer: Življenje ali gledališče

    Piše Pia Zala Meden, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Knjiga avtobiografskih esejev Vinka Möderndorferja Življenje ali gledališče je razdeljena na dva večja vsebinska dela in krajši uvodni razmislek. Najprej avtor razmišlja o pomenu gledališča v življenju gledališkega umetnika in postavi vprašanje, ali je pomembnejše gledališče ali življenje. Möderndorfer pravi, da sta neločljivi ter da je gledališče življenje in nasprotno. Življenje avtor tukaj razume predvsem kot družbeno-političen pojem in trdi, da je vsak dober umetnik vpet v takšno življenje, saj je le tako njegova umetnost lahko dobra in relevantna. Tako ima tudi še tako zimzeleno umetniško delo, kot je na primer Shakespearjeva tragedija Romeo in Julija, obdobja, ko je bolj ali manj relevantno, pač glede na to, kaj se takrat dogaja v družbi. Möderndorfer v uvodnem delu – ki deluje kot svetovnonazorski in estetski temelj ter okvir celotne knjige esejev – zaključi, da je najbolj družbeno relevantna dramska zvrst (in s tem tudi najbližja življenju) komedija, saj razkrinkava kapitalistično brutalnost na način, da se ji lahko smejimo. Smejimo pa se tudi na svoj račun in na račun oblastnikov – zato politika nikoli ni naklonjena komediji. “Oblastniki prenesejo, če jih pisatelj kritično obravnava v resni drami, ošpice pa dobijo, če slišijo salve smeha na svoj račun”. Möderndorfer izpostavlja, da tudi slovenska gledališča niso pretirano naklonjena gojenju slovenske komedije in raje uprizarjajo tuje komediografe. Konec uvodnega dela nameni še vprašanjem o delu režiserja. Prestavlja dva načina analize in ju primerja z Nietzschejevim razlikovanjem med apoliničnim in dionizičnim. Na koncu se spet vrne k odnosu med življenjem in gledališčem in zaključi, da so gledališčniki večji od življenja. S tem avtor že napove prvi pomembnejši sklop esejev, v katerih piše o svojem osebnem in profesionalnem odnosu s slovenskimi igralci, pa tudi o nekaj dramatikih in skladatelju. Zapisi so zelo osebni, a nikoli sentimentalni. O odnosih piše lucidno in stvarno. Prav to pogosto deluje posebej ganljivo, največkrat ko piše o zadnjih srečanjih. Takšen je na primer konec zapisa o Matjažu Vipotniku: “Zadnjič sem ga srečal na dan premiere svoje drame, ki so jo tisti večer uprizorili v SNG Drama. Srečal sem ga pred lekarno na Prulah. Nasmehnil se je in rekel: 'Nocoj pridem na premiero. Še to pogledam, pa adijo gledališče.’ Ni prišel. Preveč slabo se je počutil.” Ob vseh gledališčnikih, ki so večji od življenja, izpostavlja njihovo prepletenost z gledališčem, pri nekaterih tudi s politiko. Tudi o tistih, ki so ga razočarali, in o tistih, s katerimi politično ni na istem bregu, piše spoštljivo in vedno dostojanstveno. In tudi če ljudi, o katerih piše, ne poznamo, to niti ni pomembno, saj nas prepriča Möderndorferjev slog, skozi katerega se odraža tudi njegovo razumevanje odnosov. Njegov izraz je jasen in preprost, a istočasno globok in odmerjen. Proti koncu prvega dela se posveča predvsem politično aktivnim gledališčnikom, na primer Tonetu Partljiču, Ervinu Fritzu in Rudiju Šeligu, in s tem napove drugi sklop esejev, v katerem piše o slovenski, svetovni in kulturni politiki ter položaju umetnika v Sloveniji. V zadnjem delu Möderndorferjeve knjige so zbrani eseji, v katerih razmišlja o prekarnosti slovenskih umetnikov in neposluhu politikov za umetnost. Trdi, da imajo politiki veliko raje kulturo, pa še to zabavno kulturo, ker jih ta ne ogroža, umetnost pa jim je vedno postranska, prepogosto celo pozabljena. Pripravil je pregled odnosa politike do kulture zadnjih šestdesetih let, najprej v Jugoslaviji, nato v samostojni Sloveniji. Kot razlog za zapostavljenost umetnosti razume dejstvo, da politika umetnosti ne razume več v narodotvorni funkciji – Möderndorfer tu sledi Dušanu Pirjevcu, ki je narodotvorno funkcijo literature zaradi pomanjkanja drugih institucionalnih oblik narodne zavesti poimenoval prešernovska struktura. Slovenci smo vendar že dobili svojo državo, kaj nam bo torej umetnost! Razmišlja tudi o vojni v Ukrajini, genocidu v Gazi, vojni med Iranom in ZDA in o muzeju Hiša Wannseejske konference … S svojimi razmisleki v praksi uresničuje svojo tezo z začetka knjige, da je umetnik lahko dober le, če spremlja in kritično pretresa dogajanje v družbi in politiki. Möderndorfer je v teh esejih posmehljiv, drugod skrajno resen, melanholičen, a nikoli vdan, ob tem pa prav ob najresnejših temah bralca tudi nasmeji. Nekaj esejev zaključi izrazito bojevito in pozove bralce k dejanjem, če bo politika v prihodnosti še vedno zapostavljala umetnost. V zadnjem eseju, naslovljenem Glosa ob koncu sveta, poudari pomen Prešerna – brez njegovih “Poezij ne bi bilo države Slovenije! Ne bi bilo Slovencev, ne bi bilo slovenskega jezika!! France Prešeren je ustvaril slovensko državo!” – in bolj pesimistično zaključi, da bi sestopil s svojega spomenika na osrednjem ljubljanskem trgu “ter se odpeljal neznano kam. Ampak ne more. Narejen je iz brona. Nima duše. Tako kot je tudi njegov narod, ki ga je ustvaril z močjo svoje poezije, nima več.” Kljub ponavljanju nekaterih misli je Gledališče ali življenje knjiga, v kateri Vinko Möderndorfer skrajno trezno skozi osebne primere opozori na probleme slovenske kulturne politike, ob tem pa pomen gledališke umetnosti prikaže na posameznih primerih največjih slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Bralcem, ki – osebno ali drugače – poznajo položaj slovenske umetnosti, knjiga ne ponuja novih dejstev, jih pa zelo jasno predstavi in smiselno zgodovinsko pojasni. Möderndorfer je spretno zastavil temeljno idejo knjige, ki povezuje osebne eseje o umetnikih in družbeno angažirane eseje o politiki. Tako je tudi avtor s knjigo postavil primer, kaj naj bi po njegovem počel dober umetnik, ki družbi nastavlja ogledalo.

  • October 12 · 5 min

    Maja B. Kranjc: Kjer teče košuta

    Piše: Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Maja Bohte. Drugi roman pesnice, pisateljice, dramaturginje in klinične psihologinje Maje B. Kranjc Kjer teče košuta razčlenjuje individualne zgodbe in medosebne odnose ter razkraja navidezno podobo sreče in popolnosti. Osrednje gonilo fabule je beg. Ne nazadnje pa se v beg lahko podamo vsi – ali fizično ali mentalno. Delo se uspešno loteva dveh pripovednih tokov, in sicer prvoosebne izpovedi Lane in tretjeosebne pripovedi prebežnikov, predvsem Sirca Karima. Vsak od njiju se znajde na begu, vendar imata vsak svoj razlog. Pisateljica dobro predstavi razloge in s tem izrisuje karakterja, ter tako postavi tudi ogledalo družbi, predvsem mlajši generaciji. Do nje je kritična, prav tako do njenih staršev. Pri tem mislim predvsem na moč, ki jo imajo zaradi službenega položaja in denarja. To se najbolj vidi zaradi nesprejetja odgovornosti ob še tako resnih in krutih dejanjih. Najbolj negativen lik Matjaž ni sposoben sprejeti odgovornosti in priznati svoje napake v najbolj osrednjem in ključnem prizoru, ki vsem spremeni življenje, vendar skušajo to vsaj zaenkrat skriti in preložiti. Antijunak se sklicuje na očetovo avtoriteto in kljub študiju medicine ne ravna humano in odgovorno. Prej nekoliko izgubljena Lana, ki se v svetu ne znajde prav zaradi takih Matjažev in Ev, postaja moralna zmagovalka. A tudi njej ni prizaneseno, ko jo pod drobnogled vzame Karim. Poudariti je treba tudi pogled na srednjo generacijo. Tega orisuje predvsem Lana, nekoliko bežno tudi Eva. Čeprav je z vidika najstnikov pogled dokaj kritičen, je upravičen in nujen. Pisateljica pod vprašaj daje vzgojo, starševske zglede ter njihove reakcije in ravnanje. Vse našteto pa dosledno utemelji, pri čemer ne gre spregledati avtoričinega profesionalnega dela z mladimi in njihovimi stiskami. Kljub temu pa najbolj ranljivi pogosto ravnajo manj škodljivo kot tisti, ki so predstavljeni kot najbolj popolni in perspektivni. A njihova podoba se počasi začne luščiti in prefinjeno razgrinjati, ko so prisiljeni bivati skupaj v počitniški hiši. Pri tem posebno avtoriteto pridobi Matjaž, ki spominja na lik Vladimirja Matjaža Zupančiča. Jemanje svoboščin, prilaščanje najbolj osebnih reči drugega, zaklepanje v sobo, samo da se ne bi razkrila kruta resnica. Osrednje sidro ostaja krivda, ki najbolj razkraja sostorilki. Roman Kjer teče košuta obravnava problematiko sodobnega evropskega človeka, pri čemer iz osebne zgodbe razvije kolektivne stiske in seveda moči, Tisto, od česar in kogar mladi v Evropi bežijo in se upirajo, si ljudje iz vojnih stanj želijo. Karim daje Lani vedeti prav to. Tudi zato Lana in Karim ne moreta biti skupaj, pri čemer je stereotipna oznaka prebežnika nekoliko preočitna in prevelika. Mladi sirski junak si želi boljše in lepše življenje, a najprej mora preživeti: »Krutost večinoma izhaja iz načel preživetja. Spomni se na paranojo Asadovega režima. Tudi ta ni nič drugega kot skrb za samoohranitev. Ljubezen spada v isto kategorijo, večno ohranjanje sebe in zagotovitev svoje ponovitve, pa četudi zgolj v drobnih delcih kromosomov.« Prehod v polnoletnost začne kazati prve znake družbene razslojenosti, moč in nemoč, ugled in nevidnost. To roman s psihološke in sociološke perspektive večplastno izriše. Že avtoričin romaneskni prvenec Klopotec je to dobro izpeljal. Nakazane medgeneracijske travme se kažejo v ponavljanju vzorca, česar se junakinja romana vedno bolj zaveda. Pomembno funkcijo v romanu ima jezik. Pri osebnem doživljanju in internih pogovorih je v ospredju materinščina, angleščina deluje kot sporazumevalno orodje. Poetičen jezik se kaže v orisih narave, doživljanju ljubezni, Karimovih spominih na sorodnike in bolečine. Ekspresivnost, skorajda hektiko je čutiti v Laninih odzivih na družbo in dogajanje. Velik pomen imajo simboli, kot je denimo modra ruta, prav tako košuta. Maja B. Kranjc je smiselno razgradila like, pri čemer je predvsem opolnomočila izgubljeno Lano. Čeprav se znajde na razpotju, lahko upa. Kljub temu pa je v ospredju tudi nujen občutek osebne in družbene odgovornosti. Hkrati pa roman Kjer teče košuta podaja zavedanje o tem, kako ne znamo ravnati s tujci, kaj šele, da bi ob lastnih krutih dejanjih sprejeli krivdo in se pokesali.

  • October 12 · 7 min

    Iztok Osojnik: No, čas je, da poiščeva naslov

    Piše Veronika Šoster, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Iztok Osojnik je eden izmed naših najbolj plodovitih ustvarjalcev, njegovi prsti dandanes kar šibajo po tipkovnici, nekoč so po tipkah pisalnega stroja, kdaj verjetno tudi njegova pisala po papirčkih in notesnikih. Tokrat se predstavlja s pesniško zbirko, ki ima večplasten in ironično obarvan naslov: No, čas je, da poiščeva naslov. Po eni strani gre za hudomušno domislico, za naslov, ob katerem se lahko namuznemo, po drugi strani pa za takojšen metakomentar – jasno nam daje namreč vedeti, da gre za zbirko, ki se sama sebe še kako zaveda, se ves čas ocenjuje, pregleduje, dodeluje, spreminja, prilagaja, posodablja. Pomembna pa je tudi dvojina, uporabljena v glagolu naslova, kar lahko razumemo na dva načina. Lahko bi šlo za parafrazo replike urednika avtorju, da je čas, da za zbirko najdeta naslov, da jo bosta lahko poslala v tiskarno, ali pa za povabilo bralki ali bralcu, naj stopi v ta pesniški vrtinec skupaj s pesnikom in mu kar sproti pomaga najti naslov zanjo. Pesniški govorec ne pušča praznih mest ali prostora za to, da bi zares vdihnili, ampak vse nenehno komentira, pri tem pa že kar načrtno izziva s samokritiko, provokativnimi izjavami, šokantnostjo, eksplozivnostjo. Med branjem se zdi, da poezija kar skače izmed strani, da se verzi ločujejo od papirja in prosto plavajo naokrog, da se bo zdaj zdaj vse skupaj raztegnilo in razpotegnilo v avtocesto, ki ji moramo slediti v neznano. Gre za izjemno živo poezijo, ki se ne dela, da je nekaj, kar ni, temveč se ves čas poraja in prilagaja – komu, pa ni čisto jasno. Pesniški govorec in pesnik se najraje zlijeta v eno, takrat se očitno počutita najbolje, in pesnik vmes omenja svoja druga dela v nastajanju, našteva svoje pesniške vplive, se analizira, bodri, kritizira, norčuje – pravzaprav kritika sploh ne rabi. Gre za tekst, ki je izrazito samonanašalen, zato ni pri njem nič več romantičnega, narejenega, izumetničenega, ampak gre za prave plimne valove, udarce v pleksus, električne udare. Pa tudi za beg pred smrtjo, koncem, ko se bodo ugasnile luči in bo vsega tega cirkusa konec, če uporabim enega izmed verzov. Morda pa kar za boj s smrtjo, ki pa ni razumljena le individualno, ampak tudi širše, kot smrt vrednot, miru, družbe. Občutek pisanja pesmi v tem peklenskem času je grozen, zapiše, svet je poln krivic, vojn, nasilja, »so realnosti, ki človeka pregazijo kot slamico«. Osojnikova poezija je ena izmed tistih, pri katerih je jasno opaziti avtorjev družbeni angažma in splošno razgledanost in načitanost, saj se v njegovih verzih referenc in misli kar tre. To ni prosti tek, temveč maraton, na katerem je treba pokazati, iz kakšnega testa smo: »hoj, veselimo se moja ustvarjalna moč peša po sedmem branju in popravljanju odštekanega teksta sem se prebil nazaj do jarkov, v katerih se je vkopala moja poezija, čakajoč na nove ustvarjalne preboje in uspešne melodije sonca in morja in zdaj sem tu, ne da bi od sebe dal eno samo besedico o svojem psihičnem ali umnem stanju ter tako bralca povedel po labirintih svoje osebe brez duše zgolj z zavednimi vrelci, ki iz največjih globin moje prikrajšanosti brizgajo v kozmični noči spretno se pri tem izmikajoč zrcalu teleskopa Webb« Zbirka No, čas je, da poiščeva naslov je sestavljena iz treh sklopov, imenovanih po toplejših mesecih, pri čemer iz začetnega maja preskočimo junij in gremo kar v julij in nato še v avgust. Ta nered po eni strani simbolizira kaotičnost sveta, v katerem piše, pa tudi svobodo in vseprisotnost poezije, ki se ne ubada preveč s koledarjem ali zemljevidi. Mnogo pravil je namreč porušenih, številčenje je približno, pri čemer se nekatere številke ponovijo, nekatere pa se preskoči. Lahko bi si mislili, da bodo zaporedne številke, ki služijo kot naslovi pesmi, morda služile kot zaporedni dnevi v izbranih mesecih, ko so bile pesmi napisane, a tudi to ni čisto res: maj jih ima veliko premalo, julij pa kar 42 – no, ko pripeka vročina, se res zdi, da julij traja že dobrih štirideset dni. Pisanje nekje prekine telefonski klic, spet drugje pesnik pritisne napačno tipko in črke postanejo velike, v avgustu pa se mu tipkovnica sploh izneveri in dve črki kar odpovesta. To je nenehno porajajoče se delo, za katerega se zaveda, da bi ga lahko prenehal, ampak ga ne bo, raje s sabo vleče bralca in se ves čas sprašuje, kaj naj še napiše, da ga bo pritegnilo – obenem pa ga zanj čisto nič ne briga. Kot smo vajeni, gre za divjanje skozi knjigo, v eni izmed pesmi se začne pesniški govorec s kolesom celo vzpenjati v nebo kot kakšen novodobni vesoljček E. T., sicer pa se zdi, da mu zmanjkuje časa, da bi napisal vse, kar se mu zdi pomembno. A to ni mogoče, njegova poezija je namreč vkopana v jarke, napisal bo, česar ostali nočejo ali se bojijo, napisal bo vse tisto, kar bo bralca prebudilo in ga brcnilo, da ne bi pozabil, v kakšnem svetu živimo. Zato tudi težko zaspi, muči ga nespečnost, ki se pojavlja v več pesmih skozi vse poletje. V teh trenutkih se zdi pesniški govorec najbolj ranljiv, logično, saj je utrujen, izmozgan, obupan, ker ne more spati – morda pa se cela zbirka dogaja ravno v tem razrvanem stanju med dnevom in nočjo. Osojnik nas torej popelje skozi neko poletje, tako kot nas je v zajetni knjigi 2021 popeljal skozi epidemično leto, ampak na čisto svoj način, brez formalnosti, upoštevanja pravil ali določil. Res pa se nam zdi, da nam je malo vroče in da se zadeve neizogibno lepljivo končujejo sredi vrstic in verzov, polnih neverjetnih podob. Kljub temu zamahu pa bi si želela malo bolj dodelan oziroma omejen koncept. V divjem ritmu branja, ki sledi še bolj divjemu ritmu pisanja, zadeva deluje, očara, preseneti, pa vendar jo je nemogoče pomensko zagrabiti na kateremkoli koncu, za katerikoli vogalček, ki štrli ven, ker je vsega preprosto preveč. Od sveta utrujeni premišljevalci bi si kdaj pa kdaj želeli malo bolj varnega zavetja. Tu ga ne bomo našli, saj že drvimo med zvezde in nekam domov, ampak kam?

  • October 9 · 3 min

    Skriti ljudje

    Na Islandiji je izročilo o skritih ljudeh, imenovanih huldufólk, še danes živo. Gre za po ljudskem verovanju nevidna bitja, ki prebivajo v skalah in gričih, zaradi njih pa naj bi že marsikje spremenili celo traso ceste. Na to izročilo se navezuje tudi naslov novega filma Mihe Hočevarja, v katerem se Islandec brez spomina in potnega lista znajde med pisano druščino iz ljubljanskega predmestja. Hočevar je pred četrt stoletja posnel Jebiga, enega kultnih slovenskih filmskih prvencev, njegova komedija Gremo mi po svoje pa ostaja drugi najbolj gledani slovenski film vseh časov. Scenarij za Skrite ljudi je napisal skupaj s srbskim scenaristom Srđanom Koljevićem, v eni izmed vlog pa nastopa tudi režiserjev oče, igralec Janez Hočevar - Rifle. Film se poigrava z žanrskimi pričakovanji, prepleta skrivnostnost in humor, v na videz lahkotni zgodbi pa odpira tudi vprašanja identitete, predsodkov in družbenih delitev. O tem, kako uspešno združuje vse te prvine, razmišlja Muanis Sinanović.

  • October 5 · 6 min

    Matjaž Zwitter: Drevesa se spominjajo

    Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Matjaž Zwitter, znani slovenski zdravnik, specialist onkologije za radioterapijo in dejaven udeleženec javne polemike o končanju življenja s tujo pomočjo ter drugih vprašanjih s področja medicinske etike, je objavil roman Drevesa se spominjajo. Zdravnikov, ki so tudi pisatelji, je v Sloveniji kar nekaj, med njimi mariborski kardiolog Franjo Husam Naji in ljubljanski pediater Marko Pokorn. Literarno delo Matjaža Zwittra je vsebinsko v marsičem zgodba o dobrih ljudeh, vendar se tako kot v Povesti o dobrih ljudeh Miška Kranjca pač zgodi, da vsi protagonisti niso samo plemeniti, zato se marsikaj tudi zaplete. Nekatere stranske osebe izražajo stališča, znana iz aktualne politike, in to od pogleda na slovensko zgodovino in dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej do vidikov demografije in domnevno tradicionalnih vrednot. Med njimi so tudi starši, ki zahtevajo, da mora dekle zapustiti svojega bolnega fanta, saj bi si z vztrajanjem ob njem otežila in pokvarila prihodnost. Ne gre pa prezreti kritičnosti do kulturnega imperializma in ogrožanja slovenskega jezika ter zaskrbljenosti zaradi tovarn, ki uničujejo človekovo zdravje. Nekateri literarni liki so torej različnih, tudi konservativnih nazorov in nekoliko nestrpni, medtem ko sta glavna lika – razredna učiteljica in tabornica Bojka in fotograf Brin – preprosta, prijetna, poštena in strpna človeka. Pripoved se začne z njunim srečanjem na fotografski razstavi. Bojka kot ljubiteljska novinarka opravi intervju z mladim umetnikom. Njuna ljubezenska zgodba je sicer lepa in nežna, vendar vanjo vdirajo spomini iz preteklosti in nepredelana čustva. Brin se spominja prve ljubezni, Bojka pa se enkrat samkrat preda skušnjavi in tedaj se njeno življenje nekoliko spremeni. Vse skupaj torej ni samo idila, saj čez čas v razmerje mlade dvojice poseže tudi bolezen. Avtor s slikovitimi opisi prikazuje lepote Slovenije, zato je njegovo delo mogoče brati tudi kot svojevrsten vodnik po neodkritih predelih naše dežele. Vsi kraji in ulice so imenovani s pravimi imeni. Pisec pozna oddaljene in skrite vasi, vzpetine in doline, literarno dragocena pa sta zlasti njegov oris in občudovanje dreves. Piše o drevoredih, osamelcih, lipah in drugih drevesih. Brin pravi: »Drevesa so zelo posebna živa bitja. Od nekdaj čutim, že dolgo vem, da imajo drevesa dušo. Tako kot mi tudi drevesa dihajo, se hranijo, rastejo. Se pogovarjajo. Iščejo svetlobo. Najdejo prijatelje, se ljubijo, skrbijo za naraščaj. Branijo se pred škodljivci in si pri tem pomagajo, si pošiljajo sporočila. Niso pa rasisti, najbolje se počutijo v mešani družbi. Monotonost umetnega gozdnega nasada jih duši.« Čustven odnos do dreves je povezan tudi z zaskrbljenostjo nad dejstvom, kako mačehovsko ljudje ravnajo s svojim planetom in ne pomislijo, da brez dreves ne bodo mogli preživeti. Če bodo še naprej tako neusmiljeno uničevali gozdove, obvladovanje podnebnih sprememb ne bo mogoče. Drevesa so največja živa bitja, njihova rast traja zelo dolgo. Vsako drevo ima svoje življenje in je kot tako nekaj enkratnega, nekatera od njih so spomeniki preteklega časa. Najevska lipa na Koroškem je na primer stara več kot pol stoletja, morda kar sedemsto devetdeset let. Brin fotografira mogočnost dreves in zunanji svet, ohranja podobe iz narave in pri tem ničesar ne ponareja. »Fotograf ujame pravi trenutek, pravo svetlobo, pravo perspektivo, vendar je vse to resnično.« Sporočilno zavezujoč vidik romana je tudi religioznost. Četudi vsi niso verni, ohranjajo obrede, se v stiski kdaj pa kdaj zatekajo k molitvi in prosijo Boga za pomoč. Kadar je vse brezupno, kličejo Stvarnika, naj stori čudež. Nekateri verjamejo v usodo, drugi svoje verovanje izražajo kot panteizem. Brin je prepričan, naj bi bila prav voda dokaz, da je nekje Bog, nekdo, ki si je vse, kar obstaja, zamislil. Vidi ga v naravi, pretakanju vode, oblakih in nevihtah ter verjame, da obstaja božja roka kot nedoumljiva sila, ki nekako usmerja ta svet. Pred njo se počuti neznatnega in nemočnega, a je v svojem bivanju tudi srečen in po svoje hvaležen. »Kar stal je v vodi, nenadoma pa se je otožnost posvetlila, prevzel ga je občutek hvaležnosti, da je smel živeti. Misel, da je vendarle lahko silno srečen, da sploh živi.« Roman Drevesa se spominjajo je napisan kronološko – posamezna poglavja so označena z letnicami od 2006 do 2023, vendar pa so pomembne tudi reminiscence in retrospektiva, saj se avtor vrača v preteklost ter pojasnjuje in utemeljuje dogajanje v sedanjosti. Posebnost njegovega pisanja so notranji monologi glavnih literarnih oseb, v katerih so neposredno izražena čustva, odzivanje na dogajanje in izpovedovanje. Porajajo se hrepenenje, dvom in zatekanje v sanje, toda zveza med Bojko in Brinom vendarle ostaja trdna. Povezuje ju tudi otrok. Avtor prikaže ljubezensko zgodbo, eno izmed mnogih, vendar samo njuno in zavezujočo. Poetičnost se sčasoma prevesi v prozaičnost. Je že tako: bolezen in smrt sta prelomnici in določili človekovega življenja. V odlomkih o bolezni avtor kot medicinski izvedenec piše strokovno in terminološko natančno. V knjigi je omenjeno kar nekaj znanih oseb, med njimi Mateja Koležnik, Polona Juh, Milenko Licul, Bina Štampe Žmavc in drugi. Na koncu romana se avtor zahvaljuje ženi Neti, da ga vodi skozi življenje, in sinu Aleku, ki mu je približal Boga. Na zadnji platnici so navedene besede pisateljice in dramaturginje Irene Štaudohar. Roman Drevesa se spominjajo Matjaža Zwittra je zanjo nežna, premišljena in pretresljiva pripoved o življenju in tem, kar ostane.

  • October 5 · 7 min

    Kaja Teržan: Omamori

    Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Po pesniškem prvencu Kaje Teržan Delta, ki je bil nominiran za Veronikino nagrado in ki je predstavljal osnutek za performans z istim naslovom, je leta 2018 izšla njena zbirka Krog, ki je bila ovekovečena z Jenkovo nagrado. Zbirki Nekoč bom imela čas je sledil njen romaneskni prvenec Obračun, ki se je uvrstil med deseterico nominiranih romanov za kresnika. Najnovejša pesniška zbirka ima zanimiv naslov Omamori, kar v japonskem jeziku pomeni zaščitni amulet, talisman za varovanje pred silami zla. Ko se med branjem sprehajamo od ene pesmi do druge, res dobimo občutek kot da prebiramo podaljšane haikuje, ki nudijo preplet avtoričinih notranjih stanj z refleksijami iz zunanjega okolja. Predvsem so tu zvedave ptice: inteligentna vrana, lačni vrabec, radovedni golob, zvedava sova, raziskujoči kačji pastir pa tudi druge živali, ki se tu in tam pojavijo kot liki iz sanj; avtorica omenja belega psa pa ostrozobega zmaja, dlakave gosenice in divje Titove arabske konje, ki osvajajo srca deklic in prinašajo milino v slovenske vasi … Pesnica se zaveda, da možgani ne ločijo med fizično realnostjo in vizualizacijo, in to s pridom uporablja v svoji pisavi, ki nas počasi pripelje na križišče lucidnih sanj, mitoloških pripovedk, znanstvenih dejstev in doživetih utrinkov iz narave. Tako v zaključku pesmi Ledene rože piše: “… Kadar rečem, da te imam rada – zgolj preberem, / kar so ustvarile molekule vode na gladki površini moje kože.” V pesmi Težave z mejami pa svoj krog razmišljanj sklene z besedami: “… Rešuje me tiha Prisotnost, / na kateri počiva zahajajoče sonce, / da se mi zdi kakor neskončna, / a izgubljena, če se ne obrnem k njej.” Da, pesmi Kaje Teržan bi bilo mogoče razdeliti na več krajših pesmi, ki bi lahko delovale kot samostojne enote in s tem ne bi nič izgubile lirične čarobnosti. Vendar je njihov čar tudi v obsežnem pripovedovanju, ki naravo ne le personificira, temveč jo vpeljuje v večdimenzionalnost hermenevtičnega razumevanja in interpretiranja. Narava se v nekem trenutku spremeni v materine dojke, iz katerih priteče toplo mleko, spet v drugem trenutku širi zavedanje avtoričinega telesa, ki pridobiva nove izrastline in atribute. Vanj se naseljujejo tako tesnobna občutja kot ekstatična stanja, ki so v vsakem letnem času malo drugačna. Zanimiv je motiv reke, ki “podmazuje robnike mesta” in vijuga tako okrog mladih fantov kot po samotnih krožnicah, ki tvorijo meandre. V pesmi Steklena reka se celo poistoveti s sotočjem Save in Sore, ki s seboj prinašata njeno preteklost in prihodnost ob združitvi z Ljubljanico: “Bolje bi bilo, da ne razlagam, / kako mi gre, ko hodim / ob svojih nogah kot nerodna / varuhinja skritim tokovom, / ki slutijo vse čudežno / in vase jemljejo votle hlode / in galebe, ki so zašli … // Vse se meša: / odraslost, otroštvo, odmiranje, / bivanje v jeseni, v zimi, / ko steklena reka drži sonce / na spoštljivi razdalji, ko mu ničesar / ne obljublja, ono pa jo greje – enako / kot prej, le da pod malo drugačnim / kotom …” V pesmi Soba za izgubljene predmete se poistoveti z izgubljenim otrokom, ki si postavi blazino na obraz v želji, da ga nihče ne bi našel, dokler mu neznan glas ne odgovori, da ga pravzaprav nihče ne išče, kar ga prestavi v trenutek sedanjosti … V pesmi Na moji prostoživeči terasi, kjer se znajdejo tako invazivne rastline kot radovedne ptice, se hkrati poistoveti s svobodnim človekom in letečim semenom, ki zaide na sosednje terase. Pri tem satirično pripiše: “S sosedi je bolje imeti dobre odnose, / da se v pretekli prihodnosti nekdo ne domisli, / da mu po neki posvojeni pravici pripada / večji del morja s pristaniškim mestom / in z njegovo bogato kulturo … / Na moji prostoživeči terasi / sem koliko toliko svoboden človek. / Nekoč davno zasajena meta in grm rožmarina / me spominjata na kraje, kjer bom nekoč živela, / če bom le dovolj majhna, da me bo odnesel veter.” V pesniški zbirki Omamori ne manjka niti družbenokritičnih pesmi o neprepoznavanju lastne zasužnjenosti v sodobni družbi. Ena izmed njih je zagotovo Feminizem se ni zgodil, v kateri avtorica opisuje delo v tovarni, kjer ji sodelavka, “krepka kmečka deklina”, že na začetku odvrne, da ni potrebe po komunikaciji, kajti “ne bova zdaj tu odkrivali tople vode, ve se, kako je …” Bralcu pri tem sugerira, da bosta izpadli iz tehnološkega ritma, ki ga narekuje mašina, in bosta tako nekonkurenčni v svetu tekmovalnih delavcev, ki se trudijo izpolniti dnevno normo, kar je možno samo z osredotočenim delom v tišini. Vendar prav ta uslužna upognjenost pred kapitalistom in mašino, ki diktira ritem dela, pesnico spomni na njeno pesnjenje in lastno nesvobodo, saj očitajoče zapiše: “… Ti pa ne veš, kako je, / če si vzgajana kot tehnološka reprodukcija, / če si sama po sebi mašina, ti ne veš, / kako je če nimaš izbire, če si odvisna / od svoje moči in hitrosti in ritma / (tvoja pesem, Kaja, nima ritma, /njena zvočnost se klanja vsebini in vsebina, / pokorna umu, ni svobodna.)” Bolj kot družbene krivice in zavest o lastni nesvobodi pa zbirko Omamori preveva duh pravljičnosti oz. čarobnosti – kot da bi pesnica želela bralcu pričarati čarobni gozd iz otroštva, ki predstavlja nekakšen zrcalni odsev vsemogočega vesolja, kjer ni naključij, so zgolj variacije in projekcije lastnega psihičnega stanja – od otroške tesnobe do intuitivnega uzrtja lepote narave, ki pomeni vstopnico v svet svobode. V tridelno zastavljeni pesmi Senca poezije v zaključku zapiše: “Saj / pride trenutek, / ko se nikogaršnja / strast, lepota, modrost / osrediščijo / in si prost.” Zbirko Kaje Teržan Omamori lahko doumemo skozi lastne bralne refleksije, lucidne sanje in fragmente doživetij iz otroštva. Pomaga, če jo večkrat vzamemo v roke in jo “pobožamo po glavi.”

  • October 5 · 5 min

    Robert Simonišek: Ameriška noč

    Piše Urban Leskovar, bere Igor Velše. Roberta Simoniška poznamo kot pisatelja, pesnika, esejista in doktorja umetnostne zgodovine. Dvakrat je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev, prva mu je bila podeljena za Trk prostorov druga pa za zbirko Pejsaži – sanjati na soncu. Je tudi uveljavljen pesnik in prejemnik Jenkove nagrade, ki mu je bila podeljena za delo Vračanje k čistosti. V zbirki esejev z naslovom Ameriška noč popisuje svoje potovanje po ZDA. Na prvi pogled bi knjigi lahko pridali tudi oznako potopis in čeprav je ta moment vsekakor prisoten, je bolj kot ne v ozadju. Tudi točna geografska lega krajev, ki jih obiskuje avtor, nam nemalokrat ostane skrita, kar pozornost preusmerja drugam. Ameriška noč je predvsem delo, ki govori o potovanju vase, Simonišek pa pri tem raziskuje svojo osebno zgodovino in – kot se za ustvarjalca in poznavalca umetnosti spodobi – razvoj svojih estetskih preferenc. Precej prostora v knjigi je namenjenega interakcijam z umetniškimi objekti, pri čemer je zajet širok spekter ustvarjalnih disciplin, od literature do glasbe, slikarstva in instalacij. Avtor zagovarja, da moramo pri motrenju umetnosti nujno ugasniti svoj analitični aparat, pozabimo naj na umetnostno zgodovino, filozofske tokove in takšne ali drugačne metodologije, odsotnost teh orodij pa naj zamenja intuicija. Sama ideja ni zgrešena in spočetka se z avtorjem lahko strinjamo, močen odziv na dano umetniško delo je namreč nekaj globoko individualnega, nedosegljivega teoriji, ki prepogosto reducira na najmanjši skupni imenovalec. A kljub temu se zdi, da je Simonišek z neproblematiziranim sklicevanjem na moč intuicije izgubil svoj argumentacijski moment, brez katerega pa zbirka deluje preveč raztreseno in nebulozno. Čeprav si ob začetku vsakega poglavja pripravi nekakšen tematski peskovnik, njegovi zaključki prej spominjajo na meditacije kot na argumentacije. Ideja o primatu intuicije se tako izkaže za zanimivo v teoriji, ampak precej neoprijemljivo v praksi. Morebiti bi tu bolje deloval hibriden pristop, ki bi vsemu skupaj vendarle primešal še prvine teorije. Naj navedemo primer Simoniškovega soočenja z umetniškim delom in utemeljimo, zakaj zadeva deluje problematično. Avtor med vožnjo posluša poezijo Jamesa Wrighta, zatem se usuje plaz individualnih asociacij, vse dokler se Simonišek – in to precej arbitrarno – ne ustavi pri trditvi, da ga slišana poezija vrača v stik s starimi starši in predniki, ki jih nikoli ni poznal. Pri takih preskokih mu resnično težko sledimo, predvsem zato, ker nam o vsebini pesmi, ki jo je poslušal, ne sugerira ničesar konkretnega. Knjiga se tako – zvečine – bere kot serija skrajno osebnih asociacij na umetniška dela, ki nam ostajajo skrita. Recenzentu bi bilo precej lažje, če bi vedel, na kaj se avtor sploh odziva. Posledično je zbirka Ameriška noč polna sanjarjenj, ki ostajajo ujeta v zaporu avtorjevega individuuma. Pristop je vsekakor namenski, navsezadnje nam na to avtor namigne že v svojem zagovoru intuicije. A kljub vsem problemom, ki ob tem pristopu nastanejo, težko spregledamo, da je vse skupaj napisano v prijetnem žaru delovne vneme. Simoniškov ustvarjalni užitek je nalezljiv, in morebiti je prav to največja odlika knjige, čeravno v fiksaciji na hermetično zaprte asociacije izpade malce samovšečno. Opraviti imamo s primerom pisanja zaradi pisanja samega, avtor nas povabi, da se skupaj z njim utopimo v njegovih kontemplacijah, pri čemer namenoma ne ponuja ničesar celostnega, temveč zgolj bežne okruške refleksije. In morebiti sploh ni tako duhamorno, če avtorju sledimo po stranpoteh njegove domišljije, vsekakor gre za žlahtno dušo, ki s krhko občutljivostjo opazuje svet okoli sebe, a kljub naporom, da bi se zadovoljili z nebulozo avtorjeve intuicije, navsezadnje zadenemo še v čer pretirane poetične odmaknjenosti. Pisatelj angelsko lebdi nad kraji ZDA in se na svoji poti nikoli ne prizemlji, v tem smislu so njegovi zapisi ločeni od izkušnje, ki bi jo moral doživljati, nikoli se ne spusti na tla med smrtnike, pri čemer življenje od hrumečih ulic velemest do neskončnih prerij steče mimo njega. Če strnemo; nič ni narobe, če pisatelj uživa v sprehodu po lastni glavi in z bralcem deli asociacijske naplavine, ki jih je za sabo pustil tok interakcij z umetniškimi objekti. Simoniškov recepcijski aparat je bogat, avtor je velik poznavalec likovne umetnosti, klasične literature, glasbe in filozofije, vse skupaj osvežujoče dopolnjuje tudi njegovo poznavanje popularnih zvrsti – navsezadnje je slednje pri obisku ZDA, največje proizvajalke množične kulture, kar nujnost. A zbirka Ameriška noč ostaja preveč neoprijemljiva, bralcu pa ne ponuja ključa, s katerim bi jo lahko sam dešifriral in posledično osmislil. Resnica knjige, vse njene nianse in skrite poante lahko obstajajo zgolj v subjektivnosti avtorja. Škoda, da nam širina Simoniškovega duha posledično ostane nedostopna.

  • October 2 · 5 min

    Digger

    Bombastična epopeja Digger, novi projekt mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, se bo decembra najbrž znašla na prav toliko seznamih najboljših pa tudi najslabših filmov leta. Politična satira, ki nadaljuje izročilo Kubrickovega Dr. Strangelova, ali pa pridigarsko jadikovanje, s kakršnim nam je postregel že Adam McKay v komediji Ne glejte gor? Polarizirani odzivi na Diggerja so po eni strani razumljivi, po drugi pa kratkovidni: v dobi generičnih, varnih franšiznih spektaklov bolj kot samo dobre ali slabe filme potrebujemo ljudi, ki se upajo lotiti tveganih, morda celo bizarnih podvigov. Kdor je pripravljen tvegati, lahko seveda tudi katastrofalno brcne v temo – kar vprašajte Francisa Forda Coppolo in njegov Megalopolis. Toda vsaj pomanjkanja ambicij mu, tako kot Iñárrituju, nihče ne more očitati. V Hollywoodu je en sam igralec, ki je znan po tem, da v vsak projekt vloži 110 odstotkov strasti in energije, en sam igralec, ki bo z golo voljo moči morda zmogel preseči kilave recenzije in se naposled dokopati do oskarja, ki si ga očitno tako zelo želi. Tom Cruise je pod filmsko masko in protetiko skoraj neprepoznaven, toda hkrati je Digger Rockwell lik, kakršnega je lahko upodobil samo on: človek, ki je s svojim pohlepom uničil svet, in hkrati edini človek, ki ga morda še lahko reši. To je tudi lik, ki nas spomni, da je Tom Cruise nekoč davno, preden je začel v vsakem filmu skakati s pečin in hoditi po vodi, veljal za vsestranskega igralca z nekonvencionalnim repertoarjem vlog. Film učinkuje veliko bolje, če pred ogledom ne veste ničesar o njegovem zapletu. Zato naj bo dovolj, če povemo, da je naftni magnat Digger Rockwell najbogatejši in najvplivnejši človek na planetu. Ko eksplozija na eni izmed njegovih naftnih ploščadi sproži verigo potencialno kataklizmičnih dogodkov, se ameriški politični vrh namesto v Beli hiši sestane v Diggerjevi teksaški palači: vanj polagajo upe, da bo, če ne že preprečil katastrofo, pa vsaj krivdo zanjo prevalil na kako drugo svetovno velesilo. Rockwell je megalomanski norec, vendar je dovolj karizmatičen, da bi se mu to celo lahko posrečilo. Digger je satira na račun svetovne elite milijarderjev, ki si je nadela plašnice, da se lahko v miru bogati naprej. Iñárritu diskurz zasidra okrog okoljskih sprememb in posledic človekovih posegov v naravno okolje. Čeprav od prvega do zadnjega prizora gledamo predvsem šov Toma Cruisa, je režiser zborček Diggerjevih petoliznikov zapolnil z izjemnimi igralci: John Goodman je ameriški predsednik Compson, Riz Ahmed panični okoljski znanstvenik, Sandra Hüller pa povzpetniška polsestra, ki poskuša družinsko ime oprati z "zelenimi iniciativami". Vsak izmed njih bo na neki točki dobil priložnost za svojo histerično diatribo; ti pompozni monologi grozijo, da bodo ton filma iz satire prevesili v samoparodijo. Največja hiba Diggerja je namreč to, da ne zaupa gledalcu: poanto nam znova in znova pojasnjuje pretirano eksplicitno, to pa je žaljivo za našo inteligenco, čeprav idejno ne ponuja absolutno ničesar revolucionarnega ali novega. Kljub temu pa je pred nami vizualna in strukturna mojstrovina: Iñárritu je zgradil labirintni, metafilmski gledališki oder, ki se lahko kosa s fantazijskimi svetovi Terryja Gilliama in Alejandra Jodorowskega. Njegova apokaliptična vizija konca sveta je ugnezdena nekje med bolečo lepoto in grotesko. Pod namerno neokusnimi pozlatami, ki bi navduševale Donalda Trumpa, režiser Birdmana in Barda ostaja zvest vprašanju, ki zaznamuje vso njegovo kariero: kako osmisliti svet, ki se je že zdavnaj odcepil od zdravorazumske logike in humanosti. V namerno teatralnost in ekscentričnost je zavil kot britev ostro trezno ugotovitev. Ozavestiti našo sokrivdo pri sedanjem stanju sveta je šele pol bitke. Zdaj je treba glede tega tudi kaj ukreniti. Piše: Ana Jurc Bere: Ajda Sokler

  • October 2 · 3 min

    Fjord

    Močno verna romunsko-norveška družina Gheorghiu se preseli v majhen obmorski kraj na Norveškem. S svojimi petimi otroki se kljub obojestranski zadržanosti uspešno vključi v lokalno skupnost. Mihai in Lisbet se zbližata s sosedi in sta vedno pripravljena priskočiti na pomoč, starejša otroka si hitro najdeta prijatelje. Toda ko učiteljica opazi modrice na telesu najstnice Elie, se najprej zgane šolski sistem, takoj potem pa tudi socialna služba. Poškodbo pripiše restriktivni vzgoji v družini Gheorghiu in sproži postopek za odvzem vseh otrok. Fjord (2026) je počasna in hkrati napeta proceduralna mojstrovina, ki jo je Cristian Mungiu, eden izmed prvakov romunskega ''novega vala'', posnel po resnični zgodbi družine Bodnariu. Film je poleg zlate palme v Cannesu letos prejel še več drugih priznanj, med drugim tudi nagrado kritikov in ekumenske žirije. V glavnih vlogah blestita romunska in norveška zvezdnika Sebastian Stan in Renate Reinsve; film je izjemen tudi zaradi podrobnega opisa hladnega nordijskega dogajalnega prostora, tako narave kot družbe, v kateri je pomrznjeno okolje skoraj samostojen lik. Za ta celovečerec je značilna dramaturgija, ki jo že dobro poznamo iz romunskih filmov: najprej prikaže tezo z drobnim, na videz nepomembnim zapletom, ki v antitezi pridobi široke, kompleksne razsežnosti in se potem izteče v razplet. Ta pa ni nujno sinteza. Skoraj bi lahko rekli, da se predvidljivo-nepredvidljivi vzorec iz ponavlja filma v film, ne glede na samo zgodbo; spomnimo se recimo filma Policijski, pridevnik (Corneliu Porumboiu, 2009) in še vrste drugih. Toda ne glede na to, v dramskih moralkah o sodobni družbi so Romuni še vedno najboljši. Fjord je, čeprav je postavljen v točno določen kraj, zadel nevralgično točko splošno prepoznavne sedanjosti. Konservativni, tradicionalni vzgoji postavlja nasproti sekularno, liberalno ureditev, družinski intimnosti posameznikov kolesje družbenih podsistemov, manjšino sooči z večino, tujce z domačini, pri tem pa se ne izogiba zagatam in nelagodnim dilemam tako ene kot druge strani. Na spolzkem terenu mešanja zasebnega in javnega interesa celovečerni film opozarja prav na to polarizacijo: že ob manjših nesporazumih strpnost hitro izpuhti, zavladajo predsodki, zakon moči in moč zakona. Film vrhunsko prikaže pasivno agresivnost pravičniške, prebujenske klike, ki si jemlje za zaslombo družbeni monopol nad nasiljem in poudarja, da je tudi vera v pravni sistem navsezadnje ''samo'' vera, ne dosti drugačna od vere družine Gheorghiu. Fjord, ki z ritmom počasnega drsenja ledenika ustvarja morasti občutek nemoči, je brez dvoma eden najbolj aktualnih in provokativnih filmov letošnjega leta. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Bernard Stramič

  • September 28 · 8 min

    Svetlana Slapšak: Kuhinja revežev

    Piše Marija Švajncer, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. V izzivalni knjigi Kuhinja revežev, Eseji in recepti se Svetlana Slapšak, ugledna antropologinja, klasična filologinja in angažirana premišljevalka, ukvarja z razvejano problematiko, ki je veliko več kot zgolj proučevanje kuhinje in kulinaričnih veščin. Že res, da je poglavitni cilj, kot pravi avtorica, prevrednotiti hrano revežev ter odkriti mehanizme in miselnost boja za novo enakost, vendar piše še o marsičem. Knjigo je napisala kot upor proti pohodu poceni hrane in očitnim socialnim razlikam. Poseben pomen pripisuje mikrozgodovinskemu raziskovanju. Prepričana je, da je danes tudi o hrani skoraj nemogoče pisati brez kontaminacije z ostrimi političnimi pomeni. Njeno teoretično prizadevanje je usmerjeno v politično zahtevo, ki se nanaša na novo revščino in vidike preživetja. Knjigo predstavi kot zbirko bolj veselih ostankov znanstvenih raziskav in celoto esejev, v katerih se vrača v zgodovino, razgrne sporočilo mitov, se zaustavi pri vznemirljivih temah današnjega časa in nazadnje ponudi še lastne izvirne recepte, po katerih se ravna v svoji kuhinji. Antropologija hrane je dodatek k številnim drugim antropologijam. Čeprav je predmet avtoričine obravnave na prvi pogled zožen na takšno ali drugačno kuhinjo, je glavna naravnanost torej politična angažiranost. Z njo antropologinja namerava prispevati svoj delež k spreminjanju sveta in boju proti socialnim razlikam, nepoštenosti in delitvi sveta na bogataše in reveže. Človekovo dostojanstvo in človečnost zanjo nista prazni besedi. V svojem bralno privlačnem in razgibanem slogu Svetlana Slapšak prikaže raznovrstnost in bogastvo idej, pojmov, prepričanj in celo ideologij, ki se porajajo v kuhinji. Pozorna je na družbeni kontekst pripravljanja hrane in opozarja na to, kako se bogati polaščajo revne kuhinje in se pri tem bolj ali manj sprenevedajo. »Fragmentarnost knjige je torej namerna: njen cilj je opozoriti na vseprisotnost pripravljanja hrane kot tovarne idej in hkrati na prenos teh idej v delo s hrano. Kuhinja revnih je ključni ustvarjalni preplet prostora, dela in premisleka, prostor eksperimenta, inovacij, iznajdljivosti, upanja in vere v enakost.« Svetlana Slapšak je v tokratnem pisanju tudi osebna. Na začetku se zahvali urednici Jelki Ciglenečki za opogumljanje, soprogu Božidarju pa za to, da je pogosto kuhal z njo in v zadnjem času še bolj pogosto kuha za oba. Hvaležna je emancipirani babici, nekakšni spontani feministki, ki je mladi intelektualki prepovedala šarjenje po domači kuhinji. Šele ko je babica zbolela, je vnukinja v kuhinji postorila, kar je bilo treba. Avtorica duhovito pripomni, da je babica to plemenito prenašala. V knjigi tudi izvemo, da sta se mati in oče ločila, ko ji je bilo štiri leta. Kasneje je na materino vprašanje, ali se strinja z novo poroko, odgovorila pritrdilno. Z očimom, filmskim direktorjem in svobodnim umetnikom, se je zbližala, za lep čas pa je zaživela z babico in podedovala njeno stanovanje. S tem se ji je odprla možnost, da je sprejemala goste in jim pripravljala domiselno sestavljene obroke. Revščino in boj za preživetje pa je zaradi skromne štipendije neposredno občutila med študijskim bivanjem v Grčiji. Tudi sicer se je Grčija močno vtisnila v njeno zavest. Kot velika poznavalka rada obnavlja vsebino starih mitov, slika pokrajino, se spominja grških ulic in podoživlja pisanost te stare kulture. Razkriva psihologijo samovoljnosti bogov in izročenost navadnih smrtnikov na milost in nemilost tem iracionalnim mogočnežem. Seveda ima v tem kaosu odločilno vlogo tudi hrana. Svetlane Slapšak so se dotaknile skrajnosti ob izbruhu grške politične in gospodarske krize. Omeni, da je v iskanju izhoda iz nje veliko ljudi obupalo in napravilo samomor. V Grčiji je spoznala iskreno gostoljubje in posebne obrede obdarovanja. Revni ljudje so njo in njeno druščino vedno sprejeli odprtih rok, radodarno in spoštljivo. Kot antropologinja ugotavlja, da se je tako kulinaričnih zadev kot drugih družbenih pojavov treba lotevati kritično, poglobljeno in objektivno. V prehranjevanju se zrcalijo družbena nasprotja, neenakost med ljudmi ter ne nazadnje tudi pojavi, kako se premožni polaščajo domislic kuhinje revežev ali pa se zgledujejo po njej. »Fantazma o hrani, ki se nenehno obnavlja in je nikoli ne primanjkuje, se pojavlja v vseh kulturah kot odgovor na strah pred lakoto in na realno nevarnost pomanjkanja hrane.« Tudi v drugih avtoričinih tako teoretičnih kot literarnih delih je znano njeno prizadevanje za resnico, vsebinsko opredeljeno kot širjenje meja znanja in odprtost za učenje. Pri tem zaupa v moč znanosti in kulture. Prav nič je ne more zaustaviti. Vsako leto objavlja nove in nove knjige in kar prekipeva od ustvarjalnega poleta. V svojem bogatem opusu ostaja zagnana aktivistka, kakršna je bila že v jugoslovanskih časih v Beogradu, kjer je doživela tudi aretacijo in nasilno kaznovanje tedanje oblasti. Marsikdaj ji ni bilo lahko. V osamosvojeni Sloveniji na svoji koži občuti odnos do prišlekov in tujcev iz tako imenovanih tretjih držav, v marsičem podcenjevalen in omalovažujoč, ne pa odklonilen do nekaterih njihovih jedi. Na koncu knjige Kuhinja revežev, Eseji in recepti je Svetlana Slapšak dodala še kopico izvirnih receptov – o mesu, zelenjavi, sladicah in še marsičem. Mogoče jih je brati kot navodila za pripravo tako običajnih jedi kot specialitet, hkrati pa kot literarno obarvano pisanje in opisovanje razgibanega početja – od rezanja, sekljanja in miksanja pa vse do počivanja testa, pečenja, cvrtja in še vsega mogočega ter že skoraj nemogočega. Avtorica pojasni, kaj izvorno pomeni beseda recept. To je latinska beseda receptum, pomeni pa sprejeto obveznost in obljubo, tako rekoč predpis za pripravo jedi. Seveda je izraz povezan še z zdravili. Tudi sicer je antropologinja etimološko natančna, nazorna in pojasnjevalna, kljub visoki strokovnosti in klasični izobrazbi pa tudi berljiva, iskriva in duhovita. Ne more si kaj, da ne bi malce pokarala površnosti novodobnih kuharjev, ki kraljujejo na televizijskih zaslonih. Kulinaričnih oddaj je že toliko, pomisli, da ne bo dovolj časa za ogled vseh teh kuharskih podvigov. Omeni tudi prodor kemije v prehransko dejavnost in gospodovanje v njej. Kot feministki in kritični razumnici ji ni vseeno, da so ženske primerne za dokazovanje v domači kuhinji, slavo in sloves pa poberejo moški s knjigami, javnimi nastopi in pozornostjo medijev. Čeprav je v ospredju dogajanje v kuhinji, pa Svetlana Slapšak piše tudi o vojnah in nasilju v svetu, ekoloških problemih sodobnega časa in posledicah človekove nečimrnosti. Vedoželjni bralci in bralke se bodo lahko seznanili tudi s kuharico in izbranimi izrazi jezikoslovca Vuka Karadžića. Še naš Jernej Kopitar je imel prste vmes: »Tukaj se skriva še en dobri duh, ki je imel rad jezike in jih je poznal, ki ni imel nič proti raznolikosti besed in nič proti laični kulturi, nasprotno: Jernej Kopitar, zaslužen za Balkan, usmerjen v strogo raziskovanje in srečo v raznolikosti.«

  • September 28 · 7 min

    Alena Begić: Dan za izboljšave

    Piše Sanja Podržaj, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. Zbirka kratkih zgodb Dan za izboljšave je knjižni prvenec Alene Begić, ki je prvotno izšel leta 2022 v Zagrebu. Pisateljica bosanskih korenin se je rodila v Nemčiji ter odraščala med dvema državama in dvema jezikoma, katerima je dodala še tretjega, slovenščino, ko se je odločila za študij filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je trenutno doktorska študentka. Štirinajst zgodb, ki jih lahko beremo v izvrstnem prevodu Klarise Jovanović, bolj kot avtoričino (med)narodnost odseva njeno filozofsko ozadje, saj protagoniste in protagonistke postavlja v situacije, ko se morajo soočiti z ustaljenimi predstavami, družbenimi normami, ki veljajo praktično za samoumevne, in idejami, v katere verjamemo, ne da bi o njih podvomili. Glavna odlika zbirke, ki zna marsikoga morda odvrniti od branja, so nevšečni liki, absurdne okoliščine, v katerih se znajdejo, in obilica črnega humorja. Zbirka z drznim in domiselnim slogom, ki se ne boji grdega, spominja na dela ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh, ki prav tako piše o obstrancih, ljudeh, ki se ne morejo ali ne želijo vklopiti v družbo; v slovenščino sta prevedena romana Eileen in Moje leto počitka in sprostitve ter zbirka kratke proze Domotožje po drugem svetu. V zgodbah Alene Begić na primer beremo o ženski, ki si želi, da bi jo zadela kap, da bi končno lahko zapustila svojega partnerja; o družini, katere člani neizmerno onesrečujejo drug drugega; o ženski, ki želi z raznoraznimi pripomočki popraviti svoj videz, in o moškem, ki ga privlači prav njena grdost; o dekletu, ki edino strast najde v spanju … Izstopa izrazita telesnost, saj udi in oči podivjajo, se upirajo, poleg tega pa so tudi opisi likov zelo fizični, brez olepševanja, nasprotno, celo s pretiranimi grdimi lastnostmi, ki v bralki vzbudijo nelagodje, na trenutke tudi gnus. Vzemimo za primer zgodbi Ljudje s sončniki in Romantičen delavec. V prvi spremljamo družinski izlet na plažo. Na razgreti betonski ploščadi razprostrejo brisače mama, oče in hči, med njimi pa zeva odsotnost sina, ki je storil samomor. Hči, ki je pripovedovalka zgodbe, se sprašuje, kdo od njih, ki so ostali, bo odšel naslednji. Niso ena tistih srečnih družin, ki jih predstavljajo ljudje s sončniki: »Tu so bili napihnjeni Hello Kitty obroči in veseli, široki sončniki, ki so jih oni pogledovali deloma z zavistjo, deloma s strahom, ker so v ljudeh s sončniki videli posebno vrsto ljudi, ki svoje življenje jemlje resno. Po vsej verjetnosti so se jim drobnarije zdele pomembne, dogovarjali so se, kaj vse bodo vzeli s seboj na plažo, gotovo so imeli redno službo, terenca z velikim prtljažnikom, v katerega so lahko natlačili vse drobne potrebščine, s pomočjo katerih so negovali svoja življenja.« Nasprotno pa nesrečni družini, ki jo opazujemo, vedno kaj manjka, nikoli ni dovolj stvari za vse člane, kot bi bil nekdo vedno odveč. Gojijo iluzijo, da bi se lahko tudi oni spremenili v ljudi, kakršni so ljudje s sončniki. Prepričani so, da so sončniki, terenec in skrbno spakirane potrebščine za na plažo znaki srečnega in uspešnega življenja. Njihove neskladne in neugledne podloge za brisače predstavljajo nekakšen moralni poraz, zmotno verjamejo, da urejen videz pomeni tudi urejeno življenje. Ob zgodbi Ljudje s sončniki se poraja vzporednica z družbenimi omrežji, kjer zlahka dobimo vtis, da so življenja drugih bolj pestra, vznemirljiva in srečna od našega. Tudi podobe vsakdana so kurirane in zlahka si predstavljamo, da so vsi ti ljudje svoje življenje spravili v red, medtem ko se sami spopadamo s kaosom. Že Tolstoj v Ani Karenini piše: »Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Morda je to še posebej resnično v času algoritmov, ki nam eno za drugo servirajo variacije ene in iste podobe sreče in uspeha. Morda je nesreča družine iz te zgodbe v tem, da se primerjajo ne samo z drugimi, temveč z ideali, ki so zanje nedosegljivi, s tem pa samo poglabljajo svoje nezadovoljstvo. Podobno se zgodba Romantičen delavec poigrava z ustaljeno predstavo o uspešnosti, o ideji večnega napredka, ki smo jo prenesli tudi na osebno raven. Protagonistka zgodbe nima nobene želje po tem, da bi se izboljšala ali da bi napredovala. Ni ambiciozna kot njena visokostorilnostna mati, ki vedno najde čas in prostor za dodatno delo. Prav nasprotno, želi si samo spati in vsako delo dobesedno izgubi izpred oči, ki nočejo in nočejo sodelovati z njo. Na srečo pa njena mati naleti na oglas za romantičnega delavca: »Od nekdaj je znano, da nas romantika paralizira, nas delovno onesposobi. In na tem svetu je v resnici zelo malo ljudi, ki so sposobni za nedelo. Ker pa ob nedelu ne moreš preživeti, smo delo prilagodili tako, da zaposleni lahko dela, ne da bi se odpovedal svoji romantiki. Za kaj takega ni treba biti ambiciozen in ni treba biti sposoben za timsko delo. Zadošča nam, da opravi, kar je nujno, v glavi pa razmišlja, o čemer hoče.« Podobno se tudi druge zgodbe norčujejo iz ideje nenehnega izboljševanja, s katero je obsedena naša družba. Najbolj očitno morda v naslovni zgodbi Dan za izboljšave, v kateri moški pripoveduje o svoji grdi partnerki, ki si prek spleta kar naprej naroča raznorazne naprave in preparate, s katerimi bi čim bolj popravila svoj videz, a njega privlači prav njena grdost: s poželenjem opisuje njen grdi obraz, žabjim krakom podobne prste, izboklino na vratu, kriv in masten nos, štrleča ušesa in podbradek. Najraje pa jo gleda, kako si vsako sredo namesti vse pripomočke hkrati in se v miru popravlja. Ob tem zlahka pomislimo na lepotne vplivnice in vse njihove jutranje in večerne rutine z neskončno množico produktov za izboljšanje kože, las, beline zob in še česa. Zbirka Alene Begić Dan za izboljšave je polna podobnih pretiranih in do absurda pripeljanih situacij, ki s humorjem in grotesko razgaljajo družbene patologije, kot so obsedenost z videzom in podobo ali ideje o napredku, uspehu, storilnosti in nenehnem samoizboljševanju. Nevšečni, tudi nevrotični in narcisoidni liki in bizarne situacije, v katerih se znajdejo, ponujajo vpogled v to, kako zelo smo te ideale ponotranjili in kako malo prostora pri tem ostane za tisto človeško, ki ni vedno lepo, kaj šele popolno, je pa vendarle del nas. Čar zgodb pa je tudi v tem, da jih lahko beremo zelo analitično, v njih iščemo pomene in povezave, lahko pa se zgolj prepustimo njihovi nenavadnosti in uživamo v čudoviti čudnosti.

  • September 28 · 10 min

    Silvester Plotajs Sicoe: moje srce je čisto umazano

    Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Bernard Stramič. Druga pesniška zbirka akademskega slikarja in pesnika Silvestra Plotajsa Sicoeja ima naslov moje srce je čisto umazano. Ker sem pesmi, nastale od marca 1997 do konca leta 2008 prvič prebirala v rokopisu že pred skoraj dvajsetimi leti, bi lahko zapisala, da je pred mano nova stara zbirka poezije. Besedna igra se malce nanaša na protislovnost v naslovu zbirke, s katero avtor svoje srce opiše kot čisto umazano. Že tu se kaže njegova dvojnost v načinu ustvarjanja: v nasprotju s spontanimi pesniškimi zapisi izpostavlja povsem premišljen naslov kot vrzel, skozi katero naj pride bralec do vsebinskega središča njegove pesniške zbirke. Silvester Plotajs Sicoe je predvsem priznan akademski slikar, pri čemer besede in barve v njegovem ustvarjanju izhajajo iz istega umetniškega jedra. S spontanim nanašanjem barv in oblik na belino platna pripoveduje zgodbe, ki nastajajo pred njegovimi očmi in ekspresivno preoblikovane rastejo iz njegove notranjosti, tako kot z vijuganjem črt na belini papirja piše črke in besede pesmi, ki sočasno zorijo v njem. Obe izreki, vizualna in besedna, se napajata v istem izviru: v pesmi vdihuje barve, v slike vpenja besede. Že v prvi pesniški zbirki Hiša srca, ki je izšla pred skoraj tridesetimi leti, je bila večina njegovih pesmi ljubezenskih, namenjenih Sari, ljubici, ženi, vili, angelu – njegovi muzi. V spremnem besedilu Pesemski zapisi pod lastne slike je literarna kritičarka Tea Štoka že leta 1998 zapisala, da so pesmi na slikah »sproščene, polne mladostnega zagona, svetlobe in živih, pristnih čustev, predvsem občudovanja in očaranosti nad čudežem ljubezni in pripadnosti«. Pri pripravi Plotajsovih del za razstavo Poetika v Koroški galeriji likovnih umetnosti sem leta 2008 prebirala rokopisno zbirko pesmi Kaktus, da bi razumela slike, danes imam v roki pesniško zbirko moje srce je čisto umazano, ki jo berem v atraktivno zasnovani knjižni obliki, opremljeni in oblikovani tako, da z mislimi nisem daleč od pesnikovih vizualnih podob. Za Plotajsa so značilne slike, polne pisanih barv in igrivih podob, pa tudi besed in verzov, ki jih piše na platno. Ob branju njegovih pesmi pa se zdi, da so tako otipljivo žive, kot bi zrli na njegove izslikane podobe. Njegove pesmi niso nič drugačne od slik, ki so tako silovito samosvoje, pritegnejo z močjo natrpanosti in plast za plastjo logično naloženega nereda ter so urejene po zakonih, ki si jih avtor sam določa pri načrtnem upodabljanju razbitosti, raztrganosti in navidezni naključnosti. Tako kot njegova vizualna dela ne sledijo klasičnemu modernističnemu slikarstvu, temveč vsebinsko in formalno ubirajo svojo smer – sam pravi, da je neoekspresionist oziroma pankerski kubist –, tako tudi pesmi ubirajo svojo pot. Ne lirskega ne vizualnega zapisovalca ne zanima svet, skrit pod površjem. Ne slika in ne piše o razpokah v sistemu, o širših družbenih procesih, odnosih moči kapitala in političnih igrah. Njegov svet je neizmerno subtilen, zastoje in praznine, vrzeli in razpoke išče s srcem na dlani. Ljubitelj zgodb, pesnik spontanih nagibov in občudovalec neponovljivega išče vse bolj izginjajočo individualnost, ki se utaplja v množično popularni enakosti. S pesmijo množica očitno razkriva samosvoj odnos do sveta: »čutim množico / divjih src ki se / prerivajo skozi meglo / gozdov … želijo si ljubezni / ki se jim svetlolasa / nasmiha za obzorjem.« V nasprotju s sodobno ljubezensko poezijo, ki pogosto raziskuje telesnost, strast, celo brutalno neposrednost v radikalni telesni liriki, je v Plotajsovih pesmih ljubezen sublimna. V klasičnem slovenskem intimizmu se v ljubezen pogosto prikradejo skepticizem, ironija, minljivost in bivanjska tesnoba, ta poezija pa ohranja skoraj sakralno čistost. Kjer drugi pesniki v ljubezenskem odnosu vidijo odtujenost ali nezmožnost popolnega zlitja dveh svetov, Plotajs vztraja pri veri v odrešujočo moč ljubezni. Njegov pristop ni analitičen ali globoko razumsko dvomljiv, temveč predan in občudujoč. Ljubezen razume kot edini svetli in sveti prostor v razrvanosti kriznih žarišč, vojn, ekoloških katastrof in lažnih novic, pri tem pa kot lirski subjekt ne zapada v težko filozofsko premišljevanje. Njegova metafizika je preprosta, izkušnja ljubezni pa neposredna in očiščena balasta vsakdanjega sveta, politike ali kapitala. Ženska zanj ni le telesno bitje, ampak angel in tudi muza. Ta poezija se tako bolj nagiba k tradiciji novoromantičnega idealiziranja, kjer je ljubljena oseba ideal in vir trajne svetlobe, ne le objekt trenutne strasti, kjer pesmi dišijo po resničnosti, obarvani z določenim razpoloženjem, vznemirjenjem in čustvenostjo. Medtem ko se velik del sodobne poezije odziva na kaos sveta s fragmentiranostjo, ironijo in angažiranostjo, Plotajsova lirika deluje kot prostor upora z nežnostjo, občudovanjem, pripadnostjo, ljubeznijo. Postane varno zavetje, azil: »na robu vesolja hiša / v njej moje srce / oblečeno v škrlat« (prebujenje) Osredotočenost na mikrosvet dveh ljubljenih oseb, družine in narave ni beg pred realnostjo, temveč zavestna odločitev za edino resničnost, ki je zanj pomembna – za dosledno svetost odnosov: »v rokah držim / otroka / visoko ga dvignem / proti nebu / med prsti na nogah / mi polzi potok / blizu izvira sem / polna luna / osvetljuje / krik po življenju // delam se da sem / posoda za utrip srca / a ne / jaz sem utripajoče / iztrgano srce / z dišečim / srčkom v rokah« (lunine sanje) S poetiko med seboj in svetom, sredi nenehnega informacijskega tornada, Plotajs ustvarja zid, za katerim kot sanjač skriva svojo občutljivo notranjost. Tako kot je bilo spomladi na pregledni razstavi Kako sanjati nazaj v ljubljanski Mestni galeriji na njegovih slikah mogoče prebirati tudi poezijo, se v knjigi pesmi pred bralcem sprehajajo njegove podobe. V zbirki je 118 tipografsko urejenih pesmi brez velikih črk in ločil, nastalih med letoma 1997 in 2009, med katere se na samostojnih straneh včasih vrinejo še štiri pesmi v rokopisu, natisnjene v različnih barvah. Pri tem nikakor ne gre za razbijanje monotonosti, saj je oblikovalka Nataša Šušteršič Plotajs poleg uporabe slikarjevih značilnih barv za tisk besedila in različnih barv papirja prek vse knjige razvrstila tudi njegove podobe: sedem celostranskih, tri prek dveh strani in še deset vinjet med besedili. Kot Plotajs od gledalca vedno zahteva nenehno pozornost, ponuja enako občutje tudi tako dinamično oblikovana knjiga. Poseben čar zgradbe pesniške zbirke sta pesmi zimska za saro v rokopisni obliki z rdečimi črkami, izpisana je na predlistu zbirke, ter na zaključni strani v modrem rokopisu pesem prihodnost: »z očmi prebadam / nebo in zemljo / diham skozi / modro žametno / tišino // … lebdim med sanjami / in prihodnostjo / nimam časa / za preteklost / moja pot vijuga / v svetlobo …« Obe pesmi sta nastali leta 2025 in simbolično napovedujeta nadaljevanje v novi zbirki, ki očitno že nastaja. Slike, ki osupnejo gledalca, saj so po neposrednosti komaj primerljive z današnjimi likovnimi svetovi drugih umetnikov, in nove pesmi Silvestra Plotajsa Sicoeja, ki s sporočilom, da je življenje užitek, slikarstvo in poezija pa strast, delujejo poživljajoče in bodo brez dvoma nov izziv za avtorja, gledalce in bralce.

  • September 27 · 2 min

    Mala Drama: Nam se to ne more zgodit

    Mala Drama, petek, 25. september 2026 Radio Slovenija, informativne oddaje, 26. september 2026 (daljša verzija) V Mali Drami je bila sinoči prva slovenska uprizoritev romana Bettine Wilpert Nam se to ne more zgodit v dramatizaciji Lare Fritz in Philippa Matthiasa Müllerja, režirala pa jo je Eva Nina Lampič. V predstavi, ki odpira vprašanja pogledov na spolno nasilje, na posilstvo, in obravnava posledice, ki prizadenejo žrtev ter obremenijo odnose v prijateljski skupini, igrajo Nina Ivanišin, Maruša Majer, Timon Šturbej in Domen Novak. Na gledališki premieri je bila Magda Tušar:

  • September 25 · 1 min

    Aleš Berger: Noč v Zagorju (SNG Nova Gorica)

    Odrski kalejdoskop predstavlja življenjsko in umetniško pot tomajskega iskalca lepote in pravice, ki je svoje življenje pri dvaindvajsetih letih sklenil leta 1926, nekaj mesecev po obisku revirjev in prečuti noči na železniški postaji Zagorje. Uprizoritev je poklon letošnjemu Kosovelovemu letu, posvečeno stoletnici pesnikove smrti. Avtorica priredbe in režiserka: Neda R. Bric Asistentka režiserke in dramaturginja: Karin Winkler Lektorica: Klasja Kovačič Scenograf: Marco Juratovec Kostumografinja: Nataša Recer Avtorica videa: Polona Pila Rusjan Zupan Avtorja glasbe: Silence Svetovalec za gib: Branko Potočan Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič Igrajo: Peter Harl, Anuša Kodelja, Borut Petrović k. g., Maja Poljanec, Matija Rupel, Jakob Šfiligoj, Urška Taufer

  • September 25 · 3 min

    Ljubljeno bitje

    Esteban Martínez, cenjeni režiser srednjih let, se po daljši odsotnosti vrne v rodno Španijo, kjer pripravlja svoj novi celovečerec. Na kosilu se sreča s svojo zdaj že odraslo hčerko Emilio, ne najbolj uspešno igralko, s katero v času svoje odsotnosti in njenega odraščanja ni bil v stiku. Esteban ji zagotovi profesionalen pristop na snemanju, vendar stare frustracije in nepredelane rane ves čas vdirajo na filmsko prizorišče in v njun zapleten zasebni odnos. Film Ljubljeno bitje je vešče režiral Rodrigo Sorogoyen, ki ga tudi pri nas poznamo po izjemni podeželski psihološki kriminalki Zveri. Filmov-o-snemanju-filma je toliko, da bi jih lahko označili skoraj za samostojen žanr. Očitno v karieri vsakega avtorja nastopi trenutek, ko se mu zazdi, da lahko na to temo pove nekaj novega. Vendar je Ljubljeno bitje vsaj v enaki meri tudi film o odnosu oče–hči. V obeh vlogah blestita vsak s svojo izjemno prezenco Javier Bardem in Victoria Luengo. Scenarij oziroma film je bil delno improviziran, kar pripomore k zanimivemu ritmu dialogov, ki odražajo zadrego in zadržanost, tudi napetost in nepredvidljivost. Vse to skozi sam proces snemanja, ki je najbolj »nenaravna«, lažna in izumetničena dejavnost, polna motenj, popravkov, logističnih zapletov in prekinitev, privede do trenutkov globoke notranje resnice in osebne ranljivosti. V tem pogledu Ljubljeno bitje večkrat spomni na Sentimentalno vrednost, prejemnika nagrade Grand Prix lani v Cannesu. Teh »lažnih« sestavnih delov filma Rodrigo Sorogoyen niti ne skriva, nasprotno, z godardovskimi elementi, kot sta preskakujoča montaža in prehajanje v različne filmske formate in slikovne sloge, jih celo poudarja. In znova, prav to pripomore k zanimivemu prehajanju iz filma v resničnost oziroma iz zaigranih odnosov na več ravneh v notranje psihološke procese tako hčere, igralke kot očeta, režiserja. Podobno vlogo ima tudi uporaba prizorišča, neprijazno polpuščavsko okolje, v katerem so tako rekoč edina živa bitja ljudje – izpostavljeni, skoraj goli pred sabo in nami. Če zgodba kostumskega filma-v-filmu obuja špansko kolonialistično zgodbo, pa je Ljubljeno bitje obenem tudi pripoved o tem, da so se časi spremenili. Dinamika polomljene starševske ljubezni si podaja roko z dinamiko moči, ki vsaj v javnosti ni več nekaznovana. Različne zlorabe v imenu umetnosti, ki so jih nekoč dopuščali v imenu višjega cilja in so celo proslavile določene ustvarjalce, neredko pa so izvirale le iz pritlehnih impulzov, danes niso več sprejemljive, in tako se Estebanu del ekipe tudi upre in ga zapusti. A kako bo s hčerko? Na intimni ravni pa ostajajo zadeve bolj zapletene in nedorečene …

  • September 23 · 1 min

    Dino Pešut: Granatiranje - Premiera v Cankarjevem domu v Ljubljani

    V dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu v Ljubljani so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili nagrajeno besedilo hrvaškega avtorja Dina Pešuta z naslovom Granatiranje; prevedel ga je Alen Jelen, ki je predstavo tudi režiral. Uprizoritev je nastala v produkciji ŠKUC Gledališča v sodelovanju s Cankarjevim domom in Zavodom Kolaž. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Prevajalec in režiser: Alen Jelen Igrata: Luka Grbić (Miloš), Luka Bokšan (Rudi) Dramaturg: Tilen Oblak Kostumograf: Claudi Sovrè Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Tonski mojster: Jure Žigon Didžej: Marcel Obal Oblikovalec svetlobe: Janko Oven Lektorica: Klasja Zala Kovačič Produkcija: ŠKUC gledališče Koprodukcija: Cankarjev dom, Zavod Kolaž Sofinancer: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo Morda vas zanima tudi

Showing 1–20 of 68 episodes