Svetlana Slapšak: Kuhinja revežev
Piše Marija Švajncer, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. V izzivalni knjigi Kuhinja revežev, Eseji in recepti se Svetlana Slapšak, ugledna antropologinja, klasična filologinja in angažirana premišljevalka, ukvarja z razvejano problematiko, ki je veliko več kot zgolj proučevanje kuhinje in kulinaričnih veščin. Že res, da je poglavitni cilj, kot pravi avtorica, prevrednotiti hrano revežev ter odkriti mehanizme in miselnost boja za novo enakost, vendar piše še o marsičem. Knjigo je napisala kot upor proti pohodu poceni hrane in očitnim socialnim razlikam. Poseben pomen pripisuje mikrozgodovinskemu raziskovanju. Prepričana je, da je danes tudi o hrani skoraj nemogoče pisati brez kontaminacije z ostrimi političnimi pomeni. Njeno teoretično prizadevanje je usmerjeno v politično zahtevo, ki se nanaša na novo revščino in vidike preživetja. Knjigo predstavi kot zbirko bolj veselih ostankov znanstvenih raziskav in celoto esejev, v katerih se vrača v zgodovino, razgrne sporočilo mitov, se zaustavi pri vznemirljivih temah današnjega časa in nazadnje ponudi še lastne izvirne recepte, po katerih se ravna v svoji kuhinji. Antropologija hrane je dodatek k številnim drugim antropologijam. Čeprav je predmet avtoričine obravnave na prvi pogled zožen na takšno ali drugačno kuhinjo, je glavna naravnanost torej politična angažiranost. Z njo antropologinja namerava prispevati svoj delež k spreminjanju sveta in boju proti socialnim razlikam, nepoštenosti in delitvi sveta na bogataše in reveže. Človekovo dostojanstvo in človečnost zanjo nista prazni besedi. V svojem bralno privlačnem in razgibanem slogu Svetlana Slapšak prikaže raznovrstnost in bogastvo idej, pojmov, prepričanj in celo ideologij, ki se porajajo v kuhinji. Pozorna je na družbeni kontekst pripravljanja hrane in opozarja na to, kako se bogati polaščajo revne kuhinje in se pri tem bolj ali manj sprenevedajo. »Fragmentarnost knjige je torej namerna: njen cilj je opozoriti na vseprisotnost pripravljanja hrane kot tovarne idej in hkrati na prenos teh idej v delo s hrano. Kuhinja revnih je ključni ustvarjalni preplet prostora, dela in premisleka, prostor eksperimenta, inovacij, iznajdljivosti, upanja in vere v enakost.« Svetlana Slapšak je v tokratnem pisanju tudi osebna. Na začetku se zahvali urednici Jelki Ciglenečki za opogumljanje, soprogu Božidarju pa za to, da je pogosto kuhal z njo in v zadnjem času še bolj pogosto kuha za oba. Hvaležna je emancipirani babici, nekakšni spontani feministki, ki je mladi intelektualki prepovedala šarjenje po domači kuhinji. Šele ko je babica zbolela, je vnukinja v kuhinji postorila, kar je bilo treba. Avtorica duhovito pripomni, da je babica to plemenito prenašala. V knjigi tudi izvemo, da sta se mati in oče ločila, ko ji je bilo štiri leta. Kasneje je na materino vprašanje, ali se strinja z novo poroko, odgovorila pritrdilno. Z očimom, filmskim direktorjem in svobodnim umetnikom, se je zbližala, za lep čas pa je zaživela z babico in podedovala njeno stanovanje. S tem se ji je odprla možnost, da je sprejemala goste in jim pripravljala domiselno sestavljene obroke. Revščino in boj za preživetje pa je zaradi skromne štipendije neposredno občutila med študijskim bivanjem v Grčiji. Tudi sicer se je Grčija močno vtisnila v njeno zavest. Kot velika poznavalka rada obnavlja vsebino starih mitov, slika pokrajino, se spominja grških ulic in podoživlja pisanost te stare kulture. Razkriva psihologijo samovoljnosti bogov in izročenost navadnih smrtnikov na milost in nemilost tem iracionalnim mogočnežem. Seveda ima v tem kaosu odločilno vlogo tudi hrana. Svetlane Slapšak so se dotaknile skrajnosti ob izbruhu grške politične in gospodarske krize. Omeni, da je v iskanju izhoda iz nje veliko ljudi obupalo in napravilo samomor. V Grčiji je spoznala iskreno gostoljubje in posebne obrede obdarovanja. Revni ljudje so njo in njeno druščino vedno sprejeli odprtih rok, radodarno in spoštljivo. Kot antropologinja ugotavlja, da se je tako kulinaričnih zadev kot drugih družbenih pojavov treba lotevati kritično, poglobljeno in objektivno. V prehranjevanju se zrcalijo družbena nasprotja, neenakost med ljudmi ter ne nazadnje tudi pojavi, kako se premožni polaščajo domislic kuhinje revežev ali pa se zgledujejo po njej. »Fantazma o hrani, ki se nenehno obnavlja in je nikoli ne primanjkuje, se pojavlja v vseh kulturah kot odgovor na strah pred lakoto in na realno nevarnost pomanjkanja hrane.« Tudi v drugih avtoričinih tako teoretičnih kot literarnih delih je znano njeno prizadevanje za resnico, vsebinsko opredeljeno kot širjenje meja znanja in odprtost za učenje. Pri tem zaupa v moč znanosti in kulture. Prav nič je ne more zaustaviti. Vsako leto objavlja nove in nove knjige in kar prekipeva od ustvarjalnega poleta. V svojem bogatem opusu ostaja zagnana aktivistka, kakršna je bila že v jugoslovanskih časih v Beogradu, kjer je doživela tudi aretacijo in nasilno kaznovanje tedanje oblasti. Marsikdaj ji ni bilo lahko. V osamosvojeni Sloveniji na svoji koži občuti odnos do prišlekov in tujcev iz tako imenovanih tretjih držav, v marsičem podcenjevalen in omalovažujoč, ne pa odklonilen do nekaterih njihovih jedi. Na koncu knjige Kuhinja revežev, Eseji in recepti je Svetlana Slapšak dodala še kopico izvirnih receptov – o mesu, zelenjavi, sladicah in še marsičem. Mogoče jih je brati kot navodila za pripravo tako običajnih jedi kot specialitet, hkrati pa kot literarno obarvano pisanje in opisovanje razgibanega početja – od rezanja, sekljanja in miksanja pa vse do počivanja testa, pečenja, cvrtja in še vsega mogočega ter že skoraj nemogočega. Avtorica pojasni, kaj izvorno pomeni beseda recept. To je latinska beseda receptum, pomeni pa sprejeto obveznost in obljubo, tako rekoč predpis za pripravo jedi. Seveda je izraz povezan še z zdravili. Tudi sicer je antropologinja etimološko natančna, nazorna in pojasnjevalna, kljub visoki strokovnosti in klasični izobrazbi pa tudi berljiva, iskriva in duhovita. Ne more si kaj, da ne bi malce pokarala površnosti novodobnih kuharjev, ki kraljujejo na televizijskih zaslonih. Kulinaričnih oddaj je že toliko, pomisli, da ne bo dovolj časa za ogled vseh teh kuharskih podvigov. Omeni tudi prodor kemije v prehransko dejavnost in gospodovanje v njej. Kot feministki in kritični razumnici ji ni vseeno, da so ženske primerne za dokazovanje v domači kuhinji, slavo in sloves pa poberejo moški s knjigami, javnimi nastopi in pozornostjo medijev. Čeprav je v ospredju dogajanje v kuhinji, pa Svetlana Slapšak piše tudi o vojnah in nasilju v svetu, ekoloških problemih sodobnega časa in posledicah človekove nečimrnosti. Vedoželjni bralci in bralke se bodo lahko seznanili tudi s kuharico in izbranimi izrazi jezikoslovca Vuka Karadžića. Še naš Jernej Kopitar je imel prste vmes: »Tukaj se skriva še en dobri duh, ki je imel rad jezike in jih je poznal, ki ni imel nič proti raznolikosti besed in nič proti laični kulturi, nasprotno: Jernej Kopitar, zaslužen za Balkan, usmerjen v strogo raziskovanje in srečo v raznolikosti.«