Marko Kravos: Kar in kar maj

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kaj bi lahko pomenil naslov Kar in kar maj? Razumeli bi, če bi avtor napisal Kar in kar naj, toda dodani maj je nekaj posebnega in dovolj zgovornega. To je pomladni mesec, ko vse cveti in že skoraj pozabljamo, kako nas je pozimi zeblo in nam je bilo kar sitno. Dozdevalo se nam je, da trave ne bodo nikoli več ozelenele in se bodo sivi in pusti dnevi vlekli kot jara kača. Marko Kravos je tudi v zrelem obdobju svojega pesniškega snovanja pesnik pomladi, nove rasti in prebujenja. Že res, da je v zbirki nekaj pesmi, ki pozvanjajo kot nekakšne predsmrtnice, toda poglavitno je, da prevladujejo hvalnice življenja. Pesnik je pomladno radoživ, igriv, duhovit in celo navihan. Njegov korenjak se imenuje brizgavec in ima narisane klobuk in brčice. Zapisal se je ljubezni, zna se smejati na svoj račun. Ni mu nerodno, da bi se razgalil, saj je še vedno ves mlad in vihrav. Odgovor na pisanost življenja, minevanje in slutnjo konca je njegova poezija sama. Tako kot Prešeren zapoje, naj poet ne jenja peti, se tudi Kravos predaja verzom, s katerimi zaustavlja odhod s tega sveta. Piše stihe in stihi pišejo njega. Zna storiti, da vse postane smiselno in barvito, odene se v posebno milino. Ponuja veselje, vmes dahne kaj osebnega, družbenokritičnega in filozofskega. V pesmih je zgoščen njegov čas. Veliko ve in verze ovije z življenjsko modrostjo, a ga kdaj pa kdaj osrečujeta tudi domnevna nevednost in novo iskanje. Radosti se in se čudi in je malce ironičen. Ves blag je, dobronameren in ohranjevalec upanja. Zlepa ga ne bo zapustilo, čeprav so se srednja leta že poslovila. Postal je zlat poblisk na listu poezije, ljubezen je tista moč, ki mu daje polet in zamaknjenost. »Nadnaravno vznemirjen in neizkušen, / sladostrastno sam, na kraju vsega / ljubim. In ni me sram.« Erotika je posredovana kot nežna čutnost in zadovoljstvo, da življenje ponuja toliko raznovrstnih užitkov. Če mu preostanejo samo še bežni in komaj opazni dotiki, je tudi to dragoceno. Izrekati je mogoče osrečujoče besede in se veseliti dvojine, možnosti znotraj nje in vsega, kar se bo primerilo ali pa se ne bo zgodilo. Nič zato, pesem bo zazvenela in njen zven bo pričevanje o živosti in optimizmu. Poet se ne brani niti naključja, saj mu lahko prinese vse mogoče in nori svet za kratek čas uredi v prijetno preživljanje in odzivanje na zunanje dogajanje. Rad ima dvojnosti in kar nekaj verzov nameni duši in telesu. Navaja vprašanja in daje neposredne ali večpomenske odgovore. Če ni hudiča, duše nihče ne preizkuša. Je duša potem še kaj vredna? Kot kava, kratka, grenka: kjer ni tesnobe, ni odrešenja. Duša včasih ponagaja, veselo čivkne, potem pa kar odleti. »Za vselej zavlada mir za oba, / ko se razideta. Nič več pekla.« Že res, toda občutila sta tudi raj. Skupaj jima je bilo toplo in razigrano, vedno znova se jima je dozdevalo, da večnost vendarle ni samo prazna beseda in lažno upanje. Srce je bílo glasno, zdaj enakomerno, zdaj z razmetanimi utripi: »Srce je ambivalentno čutilo, / Moško in žensko in še vse drugo. // Vse bolj je v svojih dejanjih / neprištevno, a marljivo.« Pesnik z verzi odganja zlo tega sveta. Spomni se na Auschwitz, pomisli na otroške krike v Gazi in resignirano zapiše, da zadušenega zla ne bo nikoli konec. Lahko se zazre v vesolje, toda tudi tam ne najde niti pomiritve niti odrešitve. Njegova zapuščina postaja poročilo o življenju in slepilu časa. »Če se le najde kdo, ki ti odkupi / večno ljubezen in bližnjo smrt.« S formalnega vidika se Marko Kravos večinoma drži pravopisnih pravil, le nekaj pesmi je napisanih brez ločil. Tu in tam omeni tudi kaj iz slovnice, na primer predlog, da je treba m izgovoriti kot nezveneči ustnični pripornik z implozijo. Pripomni pa tudi, da slovnica nima pravil za rok nežnosti, saj nikjer ni zapisan dovršni čas izliva. Tu in tam se verzi končajo z rimo. Pomembna spoznanja so zapisana v ležečem ali krepkem tisku, beseda ž i v pa celo razprto. Življenjske resnice, globoka vednost in šaljive domislice so urejene v kitice različnih dolžin. Nekatere pesmi so kratke, vendar izpovedno nadvse globoke in polnokrvne. Kravos se domisli celo tega, da na koncu pesmi pod črto doda nekakšno opombo ali morda pojasnilo, med drugim seznanitev o tem, da je v slovensko poezijo končno uvedel motiv zajca, dolgoušca, ki se, kot pravi, v detelji sladostrastno pôja. V poeziji Marka Kravosa je veliko besednih iger, parafraz in aluzij. Za hip se pojavi lepa Vida, kaj kmalu pred nami zaplava usodna riba Faronika, starozavezna Adam in Eva pa sta prav dobro vedela, kako in kaj, avtor bi dodal, kar in kar maj. V pesniški zbirki s tem naslovom sta umetniško prepričljivo povezani univerzalnost in individualnost. Jezikoslovka in slovenistka Vesna Mikolič je pesniško zbirko Kar in kar maj v spremni besedi, že kar študiji, ovrednotila kot zrelo podobo Kravosove bogate in prepoznavne poetike in destilat dolgoletnega pesniškega ustvarjanja, v katerem so se izoblikovali ključni gradniki njegovega izraza. Lahkotnost je združena z mislijo, humor z metafiziko, ironija z nežnostjo. Zbirko preveva dvojno gibanje. Zavedanje minevanja in ljubezen sta sili, ki dopolnjujeta druga drugo.