Rt strahu

Ali smo res potrebovali še tretjo priredbo romana, ki je zaživel najprej leta 1962 kot tesnobna srhljivka z Robertom Mitchumom in potem v devetdesetih še kot eksplicitna, mejno sadistična grozljivka z Robertom De Nirom? Ali so zgodbi, katere morda največji odliki sta učinkovita zasnova in jedrnat tempo, res koristili raztegovanje na deset epizod, dodajanje stranskih zapletov in posodabljanje likov? Ali pa je glavni junak Max Cady eden tistih filmskih arhetipov, ki ga mora vsaka generacija doživeti, interpretirati in ponotranjiti po svoje? Cady je v vseh dosedanjih interpretacijah predstavljal utelešenje imanentnega zla, novo branje pa odpira prostor za interpretacijo, da je zlo edini logični sad globoko nagnite, etično iztirjene družbe. Max Cady je prekletstvo, ki smo ga nase priklicali sami. Pošasti se ne rodijo, zgnete in oblikuje jih okolica. Novi Rt strahu, ki ga je za televizijo priredil Nick Antosca, si svobodno izposoja elemente iz obeh predhodnih filmskih priredb: spoznali boste že bombastično glasbeno temo iz leta 1962, ki jo nova serija učinkovito vdela v svojo uvodno špico. Posvoji tudi slabost vzbujajoči učinek fotografskega negativa, ki ga je v svoji različici uporabil Martin Scorsese. Prav tako ne more biti naključje, da se je v seriji našla vloga za Juliette Lewis, za katero je bil Rt strahu pred četrt stoletja veliki filmski preboj. Nesubtilno sporočilo vseh teh povezav se najbrž glasi: Morda mislite, da to zgodbo in like poznate, vendar se motite. Vseh deset delov, ki jih je režirala manjša vojska različnih režiserjev, se je odvrtelo na pretočni platformi Apple TV+; v vlogi zločinca se je udomačil Javier Bardem, ob njem pa nastopijo še Amy Adams, Patrick Wilson, Ron Perlman in drugi. V nabuhli minutaži, ki jo je zgodba s selitvijo na male zaslone pridobila, se scenarij poigrava predvsem z dinamiko maščevanja in protimaščevanja, toda pri tem tako zelo manipulira z gledalčevo naklonjenostjo in tako pogosto uporablja melodramatične obrate, da zabrede onkraj meja vsaj približno verjetnega. Včasih več ni nujno tudi bolje. Novi Rt strahu bi bolje učinkoval kot miniserija v štirih ali petih delih – to pa ne pomeni, da camp predelava, ki smo jo dobili, nima nobene vrednosti. Gledalski užitek boste našli predvsem v slikoviti kulisi ameriškega juga (španski mah visi tako rekoč v vsakem kadru), v skoraj manični stiliziranosti posameznih epizod, v razpoloženjskem plastenju nelagodja in seveda v igralskih bravurah Javierja Bardema, ki se rad pozabava z vlogami psihopatov. Teatralnost zna uporabiti zelo taktično, ravno dovolj, da ostane v središču pozornosti, toda ne toliko, da bi grožnja njegove prisotnosti zvodenela. Morda je trajna privlačnost Rta strahu to, da v marsičem ostaja enako relevanten kot pred sedemdesetimi leti. Še vedno živimo v sistemu, kjer žrtve spolnega nasilja nočejo pričati o svojih izkušnjah, ker se zavedajo, da bodo na zatožni klopi pristali njihov značaj, način oblačenja in vedenje. Zločinci še vedno odkorakajo na prostost zaradi napak v postopku in policija še vedno ne naredi dovolj, da bi zaščitila ogrožene, preden se jim kaj zgodi. Vseeno pa se branja Rta strahu skozi desetletja tudi spreminjajo. Prejšnja filma nista postavljala pod vprašaj naporov odvetnika, da bi Cadyja zlepa ali zgrda spravil iz mesta, nova serija pa izhaja iz zavedanja, da korupcija prežema sistem na vseh ravneh – prisotna je tudi med vrlimi zagovorniki zakona in pravice. Novi Rt strahu je tipičen primerek novodobne "prestižne televizije", ki skuša z visokim proračunom in zvezdniško zasedbo nadgraditi izvirnik, ki nadgradnje v resnici ni potreboval. Vse velike preobrate scenarij najprej jasno nakaže in potem še eksplicitno razloži – pisci močno podcenjujejo našo sposobnost dojemanja ali pa resnično računajo s tem, da med ogledom ves čas buljimo v telefone. Scenarij v zgodbo navleče cel kup podzgodb in novih vsebinskih poudarkov, vendar pri tem ne more zares prikriti dejstva, da je Rt strahu pod črto še vedno zelo preprosta zgodba o psihopatskem morilcu in njegovih žrtvah, ki bi jim sicer težko prilepili pridevnik "nedolžne". Včasih ni nič narobe s tem, da šundu pustimo, da je šund. Rt strahu odlično funkcionira kot soočenje z našimi primarnimi strahovi, manj pa kot obsodba kazenskega pravosodnega sistema in razmislek o nevarnosti krivih obsodb. Piše: Ana Jurc Bere: Lidija Hartman