Odiseja

Britanec Christopher Nolan je eden izmed tehnično najbolj dovršenih avtorjev sodobnega filma. Tudi Odiseja ni brez hib, ki mu jih radi očitamo – montaža zvoka in občasna banalnost dialogov ostajata Nolanovi šibki točki – vseeno pa bi težko našli režiserja, ki bi mu bilo bolj smiselno zaupati tri tisoč let staro klasiko. Homerska epizodna struktura je pisana na kožo človeku, ki je iz nelinearnih zgodb in časovnih zank naredil svoj zaščitni znak. Časovni in pripovedni dimenziji zgodbe dodaja še vizualno moč: zgradil je filmski svet, ki grško antiko po življenjskosti v naši kolektivni domišljiji približa neprimerljivo večkrat upodobljenemu rimskemu cesarstvu. Odiseja v Nolanovi interpretaciji ni zgolj skupek samonanašalnih stilističnih poudarkov in bombastičnosti; v najambicioznejšem projektu svoje kariere režiser svet mita in fantazije prizemlji z realizmom, a ga obenem ne oropa spektakla. Ta preplet pravljičnosti ter skrajno tuzemskega trpljenja odpira prostor za zgodovinske "nedoslednosti" , pa tudi za bogove – ki sicer ostajajo umaknjeni daleč v ozadju. Ateno, ki jo igra Zendaya, lahko razumemo le kot manifestacijo Odisejeve krivde in strahov, ne pa kot resnično intervencijo z Olimpa. Puriste in klasiciste bodo brez dvoma zmotile svoboščine in izpusti, ki si jih je Nolan dovolil v odnosu do predloge. Odpovedal se je tudi daktilskemu heksametru in s tem spevni ritmičnosti grškega epa. Izgubljeno poetičnost na ravni dialoga pa je zato v celoti nadomestil z vizualno in kompozicijsko lepoto. Spomine na trojansko vojno in Odisejevo junaško popotovanje prepleta z zmedeno sedanjostjo izgubljenega, osivelega starca, a pri tem ohranja popolno preglednost nad zgodbo. Že po stanju štrenaste brade Matta Damona se je lahko orientirati, na kateri točki pripovedi smo. Za Nolanovo Odisejo je ključno režiserjevo branje njenega naslovnega junaka. Če je pri Homerju Odisej ne samo pretkan in pogumen, pač pa mestoma tudi prevzeten, mejno aroganten junak, Nolana motiv napuha v resnici ne zanima – to nakazuje že izbira Matta Damona, najbolj nenastopaškega med velikimi zvezdniki. Odisej je zdaj strt, čustveno otopel vojni veteran, ki ga hromita posttravmatska stresna motnja in občutek krivde; ne nazadnje je bil on tisti, ki si je izmislil prevaro s trojanskim konjem. Odiseja tako kar naenkrat ni več prilika o samovšečnem junaku, ki ga morajo bogovi postaviti nazaj na mesto, ki mu pripada, temveč zelo sodobna, eksistencialna psihološka grozljivka o človeku, ki ne zmore prekiniti cikla nasilja in vojne, ki ga je sam pomagal nadaljevati. V tem pogledu je Odiseja vsaj dopolnilo, če že ne nadaljevanje režiserjeve oskarjevske uspešnice Oppenheimer. Vsi vidiki filma, od stiliziranega čustvovanja do razmeroma higieničnega prikaza nasilja in ležernega pogovornega besedišča, so anahronistično prilagojeni našemu času in sodobni senzibiliteti. Težnja, da bi v Drugem vedno videli zrcalni odsev sebe, nam po eni strani sicer približa nek skoraj pozabljeni svet, a po drugi plati takšno racionaliziranje in prečiščevanje tudi splošči vso moralno kompleksnost kulture, ki je v marsičem drugačna od naše. Nam avtor ne zaupa, da bi lahko še naprej dihali z Odisejem, če ga ne bi kastriral v nesporno, anemično bitje? Nihče ni nikoli trdil, da je Nolan subtilen pripovedovalec; njegove svetove zaznamujeta jasna ideološka opredeljenost in določena mera politične popreproščenosti. Ta naivnost, če hočete, se temu filmu lepo prilega. Zelo lahko je potegniti vzporednice med zatonom Itake in sodobnega sveta: družba je na milost in nemilost prepuščena pohlepnim vojnim dobičkarjem, ki so izkoristili pomanjkanje moralno pokončnih posameznikov. Nolan in direktor fotografije Hoyte van Hoytema izvedeta načrtni desant na gledalčeve čute: vsak prizor, od smrdljive klavstrofobije v trebuhu trojanskega konja pa do podivjanega Pozejdonovega maščevanja na odprtem morju, je maksimalistična ponazoritev človekove majhnosti v svetu. Orjaškost peripetije protiutež najde v preprostem sporočilu: edina rešitev za naš razklani, individualizirani svet je v tem, da se nekako spet vrnemo k občutku za skupnost in solidarnost. Odisejo od tipičnega blockbusterja loči predvsem to, da ne klecne pod lastno kolosalnostjo. Nolan se zavestno ni bil pripravljen umakniti od sveta, o katerem pripoveduje, in se skriti v zavetje zelenih platen, posebnih učinkov in studijske sterilnosti. Njegovo priseganje na praktične filmske učinke je več kot samo pretenciozna gesta filmskega purista. Moderne pristope zna z obrtništvom stare šole spojiti na način, ki spominja na čarovnijo filmskega mojstra Raya Harryhausna. Recenzijo je napisala Ana Jurc. Iz oddaje Gremo v kino.