Dolgoživost vsega, 2. del
Kako dolgo je mogoče živeti? In zakaj sploh? Globoko pod Slovenijo, v popolni temi, živi bitje brez oči, brez pigmenta in brez vsakršne ure — človeška ribica. In vendar preživi dlje kot skoraj vsa živa bitja okoli nas. Ne hiti, ne tekmuje, ne kopiči; miruje v temi in čaka. Morda je prav v tem najstarejša modrost o dolgem življenju, ki jo poznamo. Vprašanje, ki si ga človeštvo zastavlja že od nekdaj, si danes prvič zastavljamo z resničnimi orodji v rokah. Je nesmrtnost mogoča? Je sploh zaželena? In kaj se zgodi z nami — z našimi mislimi, skupnostmi in odnosom do narave — če bi živeli dvakrat dlje, kot smo navajeni? V prvih dveh epizodah podkasta Naravoglasno se sprašujemo o dolgoživosti vsega — živih bitij, idej in ustanov. Povod ni naključen: revija Proteus, ob kateri nastaja ta podkast, izhaja že triindevetdeset let, društvo za njo pa s koreninami sega še globlje. V drugem delu gostim: gozdarja prof. dr. Roberta Brusa, poznavalca dolgoživih borov Pinus longaeva — drevesa, stara kot človeška civilizacija, ki že tisočletja kljubujejo vetru v kalifornijskih gorah zdravnika in raziskovalca možganov prof. dr. Zvezdana Pirtoška, ki se vsak dan srečuje z boleznimi, ki jih prinaša dolgo življenje — in ve, da podaljšati življenje ni isto kot podaljšati zdravje Proteus v jami ne hiti. In morda je prav to razlog, da revija, ki nosi njegovo ime, vztraja že devet desetletij — in da z društvom, ki stoji za njo, danes z vami začenjamo to pot. Podkast vodi biologinja prof. dr. Marina Dermastia, dolgoletna avtorica Proteusa. Prva epizoda podkasta Naravoglasno je že na voljo.