Robert Simonišek: Ameriška noč

Piše Urban Leskovar, bere Igor Velše. Roberta Simoniška poznamo kot pisatelja, pesnika, esejista in doktorja umetnostne zgodovine. Dvakrat je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev, prva mu je bila podeljena za Trk prostorov druga pa za zbirko Pejsaži – sanjati na soncu. Je tudi uveljavljen pesnik in prejemnik Jenkove nagrade, ki mu je bila podeljena za delo Vračanje k čistosti. V zbirki esejev z naslovom Ameriška noč popisuje svoje potovanje po ZDA. Na prvi pogled bi knjigi lahko pridali tudi oznako potopis in čeprav je ta moment vsekakor prisoten, je bolj kot ne v ozadju. Tudi točna geografska lega krajev, ki jih obiskuje avtor, nam nemalokrat ostane skrita, kar pozornost preusmerja drugam. Ameriška noč je predvsem delo, ki govori o potovanju vase, Simonišek pa pri tem raziskuje svojo osebno zgodovino in – kot se za ustvarjalca in poznavalca umetnosti spodobi – razvoj svojih estetskih preferenc. Precej prostora v knjigi je namenjenega interakcijam z umetniškimi objekti, pri čemer je zajet širok spekter ustvarjalnih disciplin, od literature do glasbe, slikarstva in instalacij. Avtor zagovarja, da moramo pri motrenju umetnosti nujno ugasniti svoj analitični aparat, pozabimo naj na umetnostno zgodovino, filozofske tokove in takšne ali drugačne metodologije, odsotnost teh orodij pa naj zamenja intuicija. Sama ideja ni zgrešena in spočetka se z avtorjem lahko strinjamo, močen odziv na dano umetniško delo je namreč nekaj globoko individualnega, nedosegljivega teoriji, ki prepogosto reducira na najmanjši skupni imenovalec. A kljub temu se zdi, da je Simonišek z neproblematiziranim sklicevanjem na moč intuicije izgubil svoj argumentacijski moment, brez katerega pa zbirka deluje preveč raztreseno in nebulozno. Čeprav si ob začetku vsakega poglavja pripravi nekakšen tematski peskovnik, njegovi zaključki prej spominjajo na meditacije kot na argumentacije. Ideja o primatu intuicije se tako izkaže za zanimivo v teoriji, ampak precej neoprijemljivo v praksi. Morebiti bi tu bolje deloval hibriden pristop, ki bi vsemu skupaj vendarle primešal še prvine teorije. Naj navedemo primer Simoniškovega soočenja z umetniškim delom in utemeljimo, zakaj zadeva deluje problematično. Avtor med vožnjo posluša poezijo Jamesa Wrighta, zatem se usuje plaz individualnih asociacij, vse dokler se Simonišek – in to precej arbitrarno – ne ustavi pri trditvi, da ga slišana poezija vrača v stik s starimi starši in predniki, ki jih nikoli ni poznal. Pri takih preskokih mu resnično težko sledimo, predvsem zato, ker nam o vsebini pesmi, ki jo je poslušal, ne sugerira ničesar konkretnega. Knjiga se tako – zvečine – bere kot serija skrajno osebnih asociacij na umetniška dela, ki nam ostajajo skrita. Recenzentu bi bilo precej lažje, če bi vedel, na kaj se avtor sploh odziva. Posledično je zbirka Ameriška noč polna sanjarjenj, ki ostajajo ujeta v zaporu avtorjevega individuuma. Pristop je vsekakor namenski, navsezadnje nam na to avtor namigne že v svojem zagovoru intuicije. A kljub vsem problemom, ki ob tem pristopu nastanejo, težko spregledamo, da je vse skupaj napisano v prijetnem žaru delovne vneme. Simoniškov ustvarjalni užitek je nalezljiv, in morebiti je prav to največja odlika knjige, čeravno v fiksaciji na hermetično zaprte asociacije izpade malce samovšečno. Opraviti imamo s primerom pisanja zaradi pisanja samega, avtor nas povabi, da se skupaj z njim utopimo v njegovih kontemplacijah, pri čemer namenoma ne ponuja ničesar celostnega, temveč zgolj bežne okruške refleksije. In morebiti sploh ni tako duhamorno, če avtorju sledimo po stranpoteh njegove domišljije, vsekakor gre za žlahtno dušo, ki s krhko občutljivostjo opazuje svet okoli sebe, a kljub naporom, da bi se zadovoljili z nebulozo avtorjeve intuicije, navsezadnje zadenemo še v čer pretirane poetične odmaknjenosti. Pisatelj angelsko lebdi nad kraji ZDA in se na svoji poti nikoli ne prizemlji, v tem smislu so njegovi zapisi ločeni od izkušnje, ki bi jo moral doživljati, nikoli se ne spusti na tla med smrtnike, pri čemer življenje od hrumečih ulic velemest do neskončnih prerij steče mimo njega. Če strnemo; nič ni narobe, če pisatelj uživa v sprehodu po lastni glavi in z bralcem deli asociacijske naplavine, ki jih je za sabo pustil tok interakcij z umetniškimi objekti. Simoniškov recepcijski aparat je bogat, avtor je velik poznavalec likovne umetnosti, klasične literature, glasbe in filozofije, vse skupaj osvežujoče dopolnjuje tudi njegovo poznavanje popularnih zvrsti – navsezadnje je slednje pri obisku ZDA, največje proizvajalke množične kulture, kar nujnost. A zbirka Ameriška noč ostaja preveč neoprijemljiva, bralcu pa ne ponuja ključa, s katerim bi jo lahko sam dešifriral in posledično osmislil. Resnica knjige, vse njene nianse in skrite poante lahko obstajajo zgolj v subjektivnosti avtorja. Škoda, da nam širina Simoniškovega duha posledično ostane nedostopna.