Nejc Pohar: Čka

Piše Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Nejc Pohar je kulturni javnosti znan kot kolumnist, premišljevalec filma in režiser. Zbirka Čka je njegov pesniški prvenec. Kaj neki pomeni beseda »čka«? Če pesmi beremo zaporedoma, od začetka do konca, bi nam na misel lahko prišla tipična okrajšava besed v ljubljanskem slengu. V tem primeru bi to bila okrajšava besede »pička«. Prvi sklop pesmi je namreč posvečen Ljubljani in njenim četrtim. Klišejsko je poeziji filmskega ustvarjalca pripisovati montažo, pa vendar se povezavi tokrat ne moremo ogniti. Vsaka vrstica je stavek zase, brez velike začetnice in brez pike, posamezne vrstice pa so zmontirane v drsenje podob, utrinkov, vtisov, občutij in sodb v okviru pesmi, ki obravnavajo posamezno četrt. Ko jih beremo, imamo občutek drsenja skozi mentalne prizore pesemske epizode, ki so hkrati nekaj analognega dokumentarnemu ali kratkemu filmu. Vendar pa poezija znatno razširi možnosti izraza glede na cilje. Skozi nostalgijo, obžalovanje, spominske utrinke in nove vtise ter intelektualne domislice nas verzi popeljejo v čas epidemije in atmosfero tedanjega mesta. To je bilo, če gledamo nazaj, v tistem trenutku sredi zgodovinske transformacije, po kateri se je znašlo v svetu še veliko hitrejše gentrifikacije in očitnih sumljivih poslov, pri katerih se briše meja med javnim in zasebnim, legalnim in ilegalnim. Kar je prej brbotalo pod površino, je mesto zdaj preplavilo. Prazne ulice tistega obdobja pesniku odpirajo obzorja refleksije, prežete s tesnobo in napetostjo trenutka, v katerem se že pojavljajo slutnje in kjer se zaradi izgube prihodnosti zdi izgubljena tudi preteklost. Pesmi so pospremljene s posameznimi fotografijami urbanih prostorov in v njih pa se odraža tudi kontrast med središčem in periferijo. Ta del zbirke imamo lahko za izrazito pomemben literarni dokument nekega obdobja. Pesmi imajo sicer nezglajene robove, ne ukvarjajo se z lepimi manirami usklajenosti med registri in zaokroženim estetskim učinkom ter se ne ogibajo jezi in komentarju. V nadaljevanju spoznamo izvor naslovne besede čka. Nejc Pohar se poigrava z idejo pisanja na tipkovnico, ki izgublja črke, denimo »r«, ter raziskuje nove zvene in pomene. Tako dobimo besedo »čka«, ki pa je morda še zmeraj referenca na besedo, omenjeno na začetku, kar morda potrjuje tudi mesto v prvem sklopu pesmi. Tu se pisanje osredotoči na zvočnost, pri čemer ima pomen izpeljano, vendar ne irelevantno vlogo, saj izpustitve in zdrsi še vedno o čem govorijo ali, bolje, na kaj namigujejo oziroma vsaj odpirajo polja namigov. Eden od delov zbirke je znanstvenofantastična zgodba, zapisana v dolgih prostih verzih – povedih. Izreka jo subjekt iz prihodnosti, ki s pomočjo tehnologije posreduje poezijo v preteklost. Gre za teoretskofikcijsko slavljenje pesniškega jezika, ki na trenutke deluje performativno navdušeno, kot smo vajeni pri kontinentalni misli, hkrati pa opozarja na specifike in zmožnosti pesniške govorice v primerjavi z običajno. V enem od sklopov najdemo pesmi, posvečene slovenskim pesniškim sodobnikom in sodobnicam, na koncu pa še pesem, posvečeno Domnu Prevcu in njegovi skakalni dejavnosti – kratko elegijo o fenomenu smučarskega skakanja in Prevčevem mestu v njem. Čka je zbirka omnibus, zbirka, v kateri najdemo končano zbirko in nedokončane zbirke, o kateri je zaradi velikih notranjih razlik težko podati celostno sodbo. Upira se zaokrožitvi, vsekakor pa je v svoji mnogoterosti izjemno zanimiva. Na koncu pa se nam zdi prvi sklop pesmi o Ljubljani najbolj dragocen in pomemben, eden najpomembnejših sklopov slovenske poezije zadnjih let.