Modra Sled

Film brazilskega režiserja Gabriela Mascara Modra sled bi lahko poimenovali tudi Babica gre na jug – pa čeprav na vzhod, po Amazonki. Glavna junakinja filma, 77-letna Tereza, se v distopični Braziliji prihodnosti mora soočiti z dejstvom, da država starejše od 75 let prisilno pošilja v tako imenovane kolonije, kjer naj bi si zasluženo odpočili po dolgih letih produktivnosti. Toda kar država predstavlja kot skrb za starejše, je v resnici, tega se dobro zaveda tudi Tereza, le priročna in poceni rešitev za to, kako se znebiti manj produktivne skupine prebivalstva – konec koncev še ni slišala za primer, da bi se kdo iz omenjenih kolonij kdaj vrnil. Ko Terezi uradniki odredijo napotitev v eno izmed njih, se upre diktatu, da bi bila zaradi svoje starosti poslana na simboličen odpad, ter se nameni slediti svojim sanjam. Čeprav ima film distopično vodilo, je režiser Brazilijo v filmu zasnoval le za odtenek drugačno od sodobne, tako pa je brez dvoma želel pokazati, da od tovrstne prihodnosti upravljanja starejšega prebivalstva v imenu ekonomske produktivnosti nismo daleč. Tereza se v filmu, še preden bi jo odposlali v kolonijo, sklene izpolniti svojo željo, da bi poletela z letalom. Toda ker za to potrebuje dovoljenje svoje hčere, ki je zaradi starosti zdaj njena skrbnica, jo pot najprej zanese na barko. Na bregu Amazonke najde ekscentričnega kapitana Caduja, ki z barko po Amazonki prevaža različen, morda nezakonit tovor, ter mu iz svojih prihrankov plača, da jo odpelje proti Itacoatiari. Tam bi ji morda uspelo najti koga za polet z ultralahkim letalom, za katerega, ker država tovrstne polete prepoveduje, ne bi potrebovala dovoljenja hčere. Začetna pot po reki simbolno začrta nadaljevanje filma. Medtem ko plujeta po neskončnih rečnih ovinkih, Cadu Terezo nauči voziti barko, v ključnem prizoru pa Cadu v reki najde polža, ki za seboj pušča nenavadno modro sled. Cadu si v oko kapne domnevno halucinatorno modro sluz in v deliriju vidi svojo prihodnost. Toda naslovna modra sled za Terezo ni le omenjena polžja tekočina, temveč modrina reke, ki jo vodi v prihodnost, začrtano po njenih lastnih željah. V nadaljevanju filmske pripovedi se Tereza znajde v raznih zagatah, med drugim jo oblasti zajamejo in skorajda odpeljejo v kolonije, vendar jim premeteno pobegne in postane prava pravcata ubežnica, ki se na koncu spet znajde na Amazonki, na barki prav tako starejše Roberte. Čeprav film Modra sled nekajkrat zaide v nadrealistične vode, to je že skorajda zaščitni znak sodobnih brazilskih filmov, je Mascarova filmska pripoved močno zasidrana predvsem v običajni Braziliji, po kateri se potika ubežnica. Nekateri izjemno posneti rečni prizori morda prikličejo v spomin druge amazonske filmske pustolovščine, toda režiser v bližnjem planu ves čas ohranja Terezo ter tako slavi njeno upornost in igrivost, pa tudi njeno telesnost in iz nje izhajajočo intimo, ki je pri prikazu starejših sicer na filmskem platnu pogosto spregledana. Film namreč bolj kot distopično svarilo deluje kot razprava o starizmu danes, o izključujoči nevidnosti starejših in o tem, kako poenostavljeno družba pogosto išče rešitve zanje in kako zlahka jim s tem odvzame avtonomno odločanje o tem, kako bodo preživeli starost. Recenzijo je napisala Petra Meterc. Iz oddaje Gremo v kino.