Marko Radmilovič: Goveja turneja

Piše Miša Gams, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Novinar in pisatelj Marko Radmilovič, dobitnik Ježkove nagrade za radijsko oddajo Zapisi iz močvirja, ne prihaja iz Begunj na Gorenjskem, kot bi kdo mogoče sklepal po osrednji temi romana Goveja turneja, temveč iz štajerske Svečine, kjer je skupaj z bratom ustanovil produkcijsko podjetje Kino Svečina, katerega filmografija šteje več kot sto naslovov. Pohvali se lahko tudi s strastjo do dokumentaristike, glasbe in pisateljevanja. Po romanesknem prvencu Kolesar izpred šestih let sta izšla še zbirka satiričnih kolumn iz radijske oddaje Zapisi iz močvirja 2022-2010: naprej v preteklost in znanstvenofantastični roman Kekec štiri, ki na inovativen način oživlja Vandotove like. Svoja dela o “nevralgičnih točkah slovenstva” je Marko Radmilovič nadgradil z nadvse duhovito domišljijsko epopejo Goveja turneja, ki bi zaradi prepričljivih geografskih opisov in antropoloških ugotovitev prav lahko predstavljala povsem realističen prikaz turneje glasbene skupine, ki se na začetku februarja 2021 odpravi na pot do Sarajeva, Budimpešte in Dunaja. Med njimi je tudi osrednji lik – zadolženi glasbenik, ki pri mašah igra klarinet in sanja o neodvisnem življenju daleč od župnišča. Tribute band ansambla bratov Avsenik vsem vpletenim pomeni možnost hitrega in poštenega zaslužka in glasbeniki, ki so bili prej vajeni nastopanja na vaških veselicah in v disko klubih, se z ukradenimi kostumi in lasuljami skorajda čez noč prelevijo v člane slavne narodnozabavne skupine. Vmes staknejo korono, se zaradi nasprotujočih si značajev na smrt sprejo, vendar jim pod taktirko slovenskih veleposlaništev v okviru praznovanja kulturnega praznika le uspe nastopati po Balkanu in srednji Evropi. Čeprav so geografski opisi njihove poti nadvse natančni in ponekod celo poetični, kar je odlika pisatelja, ki kot prekaljen motorist na svojih vožnjah občuduje pokrajino okoli sebe, pa zgodba zaradi dramatičnosti dobiva vse bolj nadrealne in zgodovinsko nekorektne razsežnosti. Ko ekipa glasbenikov v zasneženi pokrajini prespi v Kanu klubu v okolici Sanskega Mosta, jih srbski četniki sredi noči s puškami prisilijo v igranje starih uspešnic. Čeprav so bili ukrepi v času korone v Bosni in Hercegovini precej bolj mili kot v Sloveniji, bi si vendarle težko predstavljali skupino oboroženih četnikov, ki glasbenikom zapleni kombi in se poda za njimi po balkanskih mestih. Prevozna sredstva imajo v knjigi sicer zelo veliko vlogo, saj jih nadobudni glasbeniki nenehno menjavajo, vmes pa se zadenejo z drogo, ki zaradi vkleščenosti v sistem avtomobilskega ogrevanja izpuhti v zrak, kar sproži niz znanstvenofantastičnih vizij, ki se nato pojavijo vsakič, ko se protagonisti znajdejo v stanju izčrpanosti in stresa. Kar je pri tem najbolj zabavno, je prav nedolžna otroška domišljija, ki ji Radmilovič pusti prosto pot z opisi orade s čelado, dvoglavega črva, breznogega noja, pingvina z glavo bogomoljke in krompirja s številnimi viticami in očesci, ki zaživijo kot vesoljska verzija članov skupine v vsem svojem pravljičnem sijaju. Na vsako vprašanje imajo ta nenavadna bitja svoj odgovor, ki spominja na odgovor kakega razsvetljenega guruja. Na vprašanje o nesmrtnosti oziroma času na primer ponudi filozofski uvid: “Mi zgolj vidimo čas takšen, kot je v resnici. Najlažje bo, če si predstavljaš mozaik. Sestavljanko. Čas je sestavljen iz neskončnega števila trenutkov, ki vsi obstajajo po vsem vesolju istočasno in ves čas ter povsem prostovoljno. Ko trenutek mine, ne pomeni, da izgine.” Kljub nenehni tekmi s časom, saj so njihovi nastopi zgoščeni okrog 8. februarja v razmaku več sto kilometrov, pa štajerski “Avseniki” ne izgubijo smisla za humor … Čeprav jih poleg četnikov začne preganjati tudi skupina Rolling bones, ki ji slučajno ukradejo nastop v neki beznici sredi Budimpešte, ohranijo zagon vse do Dunaja, kjer njihova iznajdljivost prestane največjo preizkušnjo. Največja odlika romana Goveja turneja so poleg napete zgodbe tudi nekonvencionalni zabavni dialogi, s katerimi je Radmilovič razgalil svoje junake kot preproste ljudi, ki ob stiku z avtoritetami dobijo zagon, da branijo svojo “kulturo”, včasih sicer na pretenciozen, a domiseln način. Takšen je poleg spopada s sarajevskimi filmskimi režiserji, katerim predočijo prednosti slovenske narodnozabavne glasbe pred sevdahom, tudi prizor, ko Tribute band ansambla bratov Avsenik blizu Livna z avtom trči v divjega konja in jih policaj sprašuje o vsebini vrečk, napolnjenih z belim prahom: “Ne, to je naš … pralni prašek. Ne švercamo.” “Kaj Slovenci res mislite, da je Bosna tako zaostala, da pri nas ni mogoče kupiti pralnega praška?” “Ne, to ne. Mi smo ansambel. Na turneji.” “Na kakšni turneji?” “Na goveji turneji,” je rekel Mik. “Za noše rabimo poseben detergent. Redek. Specialen, za narodne noše.” Bralcu in bralki se tako ob prebiranju romana Goveja turneja sestavlja nov mozaik pogledov na narodnozabavno glasbo, ki ob razbijanju stereotipov sprošča naval najrazličnejših čustev: od ironične zajedljivosti do orgazmične psihedelije, ki meji na stanje kolektivne psihoze. Tovrsten preplet dokumentarističnih podatkov, kriminalke, znanstvene fantastike, poezije in potopisa, je v slovenskem literarnem prostoru zagotovo med najbolj redkimi in obenem podcenjenimi žanri. Upamo, da bo Marko Radmilovič nadaljeval v zastavljeni smeri in prek literature obudil še kako “nevralgično” točko slovenstva.