Iris Vinski: Da ne

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zgoraj besedica, pritrdilnica da, spodaj besedica, nikalnica ne. Vmes pa črnina, črnina nekje med sajami in nočjo, kakršna je značilna za knjižno zbirko Črna skrinjica. V njej naj bi izhajale pesmi, ki pri drugih založbah iz različnih razlogov niso objavljive. Naslednji razlog za nastanek knjižne zbirke je način predstavitve knjig: Literarno društvo IA, ki ga vodi Dejan Koban, za predstavitve uporablja kar najrazličnejše pristope, kot so koncerti, plesni vložki in podobno. Najbolj pogost razlog za objavo v tej zbirki pa je, da takšne pesmi niso tržno naravnane, kar pa je nekoliko majav razlog, saj je produkcija pesniških zbirk presegla vsa pričakovanja, in trg pesniških zbirk pač ni tisti trg, ki bi zadeve reguliral. In prav pristajanje na netržnost poezije je adut Literarnega društva IA. Adut zbirke Črna skrinjica je tudi enotnost pri oblikovanju, ki je črna barva knjižnih platnic, vmesnih strani in črk, ter bledo rumenkasta barva opesnjenih strani v knjigi. Obe barvi delujeta dokaj mrliško. Povedano drugače: kaj le lahko skriva črna skrinjica oziroma kaj se le lahko pojavi med takšnima knjižnima platnicama? V primeru pesniške zbirke Iris Vinski je dualnost knjižne opreme še poudarjena z naslovom, ki je polaren: da, ne. In tu se pojavi še vprašanje vmesnosti: kaj je med da in ne? Funkcionalen odgovor bo navedek iz pesnitve z naslovom tovarna lukenj in razpok, katere tretji del se glasi: »morda bi morala postati zlobotrebec.« Izpostavljena pesnitev je ključna za doumetje zbirke da ne. Pesmi v zbirki ne sledijo ustaljeni izrazni obliki, ki naj bi bila sestavljena iz določenega števila kitic, zlogov, rim oziroma ustaljenega vzorca. Pesmi v tej zbirki so nametanke. Nametanke v smislu jezika, saj se v njej poleg knjižne slovenščine pojavljajo še druge oblike govornega izraza, kot so narečje, sleng, tujke in podobno, ter nametanke v smislu likovnega izraza, saj prehajajo v oblike tako imenovane konkretne poezije, v kateri videz pesmi oplemeniti njeno vsebino. Iris Vinski je v svojo prvenko združila usmeritve založbe oziroma literarnega društva. Je namreč tudi pevka pri skupini Tremor, ki poleg osnovnega punk-rokovskega izhodišča izvaja tudi druge zvrsti popularne glasbe. Njeno knjižno prvenko bi lahko označili z besedo hibridnost, kar v tem primeru pomeni, da je v teh pesmih vsakega po malo. Razdrobljenost v vsakršnem smislu je prednost, ki učinkovito deluje v povezavi z že omenjenimi možnostmi predstavitve pesmi, a za knjižno branje je takšen izpis pesmi moteč. Toda motnja ni slabost. Motnja je opozorilo. Motnja je tisto pojmovno polje, ki je določeno med besedicama da in ne. Verzi, ki se pnejo in padajo med vodoravnimi stihi, verzi, ki se pretirano ponavljajo, verzi, ki so razdrobljeni med rumenkasto obarvane strani, so verzi popularne kulture, ki ne prisega na enovitost izraza. Tako izpisane pesmi opozarjajo na način govorjenja, ko se hoče v kar najkrajšem času povedati kar največ. In prihaja do motenj, do nekakšnih pomenskih sklopov, ko ni prav jasen pomen, sporočilo. Ena od oznak za take pesmi bi bila tudi frfotave pesmi, kar naj ponazorita vodoravna verza iz pesnitve z naslovom organizatorka: več od glave ne morem odpreti, / pokopljite jo na pokopališču školjk. Zbirka Iris Vinski da ne se sklene s kar petimi zahvalami ženskam, ki so tehtno pripomogle, da je izraz pesmi divjost, nekonvencionalnost in predvsem obetavnost, ki pa ni ekstremni feminizem.