Fjord

Močno verna romunsko-norveška družina Gheorghiu se preseli v majhen obmorski kraj na Norveškem. S svojimi petimi otroki se kljub obojestranski zadržanosti uspešno vključi v lokalno skupnost. Mihai in Lisbet se zbližata s sosedi in sta vedno pripravljena priskočiti na pomoč, starejša otroka si hitro najdeta prijatelje. Toda ko učiteljica opazi modrice na telesu najstnice Elie, se najprej zgane šolski sistem, takoj potem pa tudi socialna služba. Poškodbo pripiše restriktivni vzgoji v družini Gheorghiu in sproži postopek za odvzem vseh otrok. Fjord (2026) je počasna in hkrati napeta proceduralna mojstrovina, ki jo je Cristian Mungiu, eden izmed prvakov romunskega ''novega vala'', posnel po resnični zgodbi družine Bodnariu. Film je poleg zlate palme v Cannesu letos prejel še več drugih priznanj, med drugim tudi nagrado kritikov in ekumenske žirije. V glavnih vlogah blestita romunska in norveška zvezdnika Sebastian Stan in Renate Reinsve; film je izjemen tudi zaradi podrobnega opisa hladnega nordijskega dogajalnega prostora, tako narave kot družbe, v kateri je pomrznjeno okolje skoraj samostojen lik. Za ta celovečerec je značilna dramaturgija, ki jo že dobro poznamo iz romunskih filmov: najprej prikaže tezo z drobnim, na videz nepomembnim zapletom, ki v antitezi pridobi široke, kompleksne razsežnosti in se potem izteče v razplet. Ta pa ni nujno sinteza. Skoraj bi lahko rekli, da se predvidljivo-nepredvidljivi vzorec iz ponavlja filma v film, ne glede na samo zgodbo; spomnimo se recimo filma Policijski, pridevnik (Corneliu Porumboiu, 2009) in še vrste drugih. Toda ne glede na to, v dramskih moralkah o sodobni družbi so Romuni še vedno najboljši. Fjord je, čeprav je postavljen v točno določen kraj, zadel nevralgično točko splošno prepoznavne sedanjosti. Konservativni, tradicionalni vzgoji postavlja nasproti sekularno, liberalno ureditev, družinski intimnosti posameznikov kolesje družbenih podsistemov, manjšino sooči z večino, tujce z domačini, pri tem pa se ne izogiba zagatam in nelagodnim dilemam tako ene kot druge strani. Na spolzkem terenu mešanja zasebnega in javnega interesa celovečerni film opozarja prav na to polarizacijo: že ob manjših nesporazumih strpnost hitro izpuhti, zavladajo predsodki, zakon moči in moč zakona. Film vrhunsko prikaže pasivno agresivnost pravičniške, prebujenske klike, ki si jemlje za zaslombo družbeni monopol nad nasiljem in poudarja, da je tudi vera v pravni sistem navsezadnje ''samo'' vera, ne dosti drugačna od vere družine Gheorghiu. Fjord, ki z ritmom počasnega drsenja ledenika ustvarja morasti občutek nemoči, je brez dvoma eden najbolj aktualnih in provokativnih filmov letošnjega leta. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Bernard Stramič