Digger

Bombastična epopeja Digger, novi projekt mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, se bo decembra najbrž znašla na prav toliko seznamih najboljših pa tudi najslabših filmov leta. Politična satira, ki nadaljuje izročilo Kubrickovega Dr. Strangelova, ali pa pridigarsko jadikovanje, s kakršnim nam je postregel že Adam McKay v komediji Ne glejte gor? Polarizirani odzivi na Diggerja so po eni strani razumljivi, po drugi pa kratkovidni: v dobi generičnih, varnih franšiznih spektaklov bolj kot samo dobre ali slabe filme potrebujemo ljudi, ki se upajo lotiti tveganih, morda celo bizarnih podvigov. Kdor je pripravljen tvegati, lahko seveda tudi katastrofalno brcne v temo – kar vprašajte Francisa Forda Coppolo in njegov Megalopolis. Toda vsaj pomanjkanja ambicij mu, tako kot Iñárrituju, nihče ne more očitati. V Hollywoodu je en sam igralec, ki je znan po tem, da v vsak projekt vloži 110 odstotkov strasti in energije, en sam igralec, ki bo z golo voljo moči morda zmogel preseči kilave recenzije in se naposled dokopati do oskarja, ki si ga očitno tako zelo želi. Tom Cruise je pod filmsko masko in protetiko skoraj neprepoznaven, toda hkrati je Digger Rockwell lik, kakršnega je lahko upodobil samo on: človek, ki je s svojim pohlepom uničil svet, in hkrati edini človek, ki ga morda še lahko reši. To je tudi lik, ki nas spomni, da je Tom Cruise nekoč davno, preden je začel v vsakem filmu skakati s pečin in hoditi po vodi, veljal za vsestranskega igralca z nekonvencionalnim repertoarjem vlog. Film učinkuje veliko bolje, če pred ogledom ne veste ničesar o njegovem zapletu. Zato naj bo dovolj, če povemo, da je naftni magnat Digger Rockwell najbogatejši in najvplivnejši človek na planetu. Ko eksplozija na eni izmed njegovih naftnih ploščadi sproži verigo potencialno kataklizmičnih dogodkov, se ameriški politični vrh namesto v Beli hiši sestane v Diggerjevi teksaški palači: vanj polagajo upe, da bo, če ne že preprečil katastrofo, pa vsaj krivdo zanjo prevalil na kako drugo svetovno velesilo. Rockwell je megalomanski norec, vendar je dovolj karizmatičen, da bi se mu to celo lahko posrečilo. Digger je satira na račun svetovne elite milijarderjev, ki si je nadela plašnice, da se lahko v miru bogati naprej. Iñárritu diskurz zasidra okrog okoljskih sprememb in posledic človekovih posegov v naravno okolje. Čeprav od prvega do zadnjega prizora gledamo predvsem šov Toma Cruisa, je režiser zborček Diggerjevih petoliznikov zapolnil z izjemnimi igralci: John Goodman je ameriški predsednik Compson, Riz Ahmed panični okoljski znanstvenik, Sandra Hüller pa povzpetniška polsestra, ki poskuša družinsko ime oprati z "zelenimi iniciativami". Vsak izmed njih bo na neki točki dobil priložnost za svojo histerično diatribo; ti pompozni monologi grozijo, da bodo ton filma iz satire prevesili v samoparodijo. Največja hiba Diggerja je namreč to, da ne zaupa gledalcu: poanto nam znova in znova pojasnjuje pretirano eksplicitno, to pa je žaljivo za našo inteligenco, čeprav idejno ne ponuja absolutno ničesar revolucionarnega ali novega. Kljub temu pa je pred nami vizualna in strukturna mojstrovina: Iñárritu je zgradil labirintni, metafilmski gledališki oder, ki se lahko kosa s fantazijskimi svetovi Terryja Gilliama in Alejandra Jodorowskega. Njegova apokaliptična vizija konca sveta je ugnezdena nekje med bolečo lepoto in grotesko. Pod namerno neokusnimi pozlatami, ki bi navduševale Donalda Trumpa, režiser Birdmana in Barda ostaja zvest vprašanju, ki zaznamuje vso njegovo kariero: kako osmisliti svet, ki se je že zdavnaj odcepil od zdravorazumske logike in humanosti. V namerno teatralnost in ekscentričnost je zavil kot britev ostro trezno ugotovitev. Ozavestiti našo sokrivdo pri sedanjem stanju sveta je šele pol bitke. Zdaj je treba glede tega tudi kaj ukreniti. Piše: Ana Jurc Bere: Ajda Sokler