Dejan Koban: Nenadejano

Piše Jože Štucin, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Nekako smo že pozabili na ludizem, nadrealizem, besedne igre, modernizem in postmodernizem v najbolj žlahtni podobi, sploh so se nam postopoma temelji poezije, ki so tako odločno in odlično zaznamovali slovensko pisanje druge polovice prejšnjega stoletja, nekako spodmaknili, ostali v preteklem času. Zbirka Dejana Kobana Nenadejano, ki marsikaj od naštetega lepo restavrira, je zato resnično nepričakovano padla v moje kritiško polje. In na hitro potegnila zanemarjene micelije iz zemlje. Ekspresno je vrnila občutke izpred let, ko se je z jezikom počelo vse mogoče, ko ni bil noben čudež, če je "z neba padla roza krava", ali če je pred nami zrasla "hiša brez temeljev", v kateri pesnik prede oblačno prejo in ugotavlja "da nihče ne razume tvojih verzov / zato naj mu sam univerzum pomaga // tu si zato da / (se) / zabavaš / zatorej / nasmeh / na lička / trebuh / not / in / veselo / naprej". Tak vstop v poezijo, ki jo med bralce namenja Dejan Koban, je spet noviteta. Vraga, poet je potegnil zračno zavoro liričnih in novoizpovednih pesmi, značilnih za naš čas, ter se preselil v čisto zaresno avtopoetično stanovanje v Trbovljah, četudi ne vemo, kje v resnici prebiva njegovo telo. Po pesniški poti bi to šlo takole: "če dobiš nobelovo nagrado za literaturo (...) bi šel v trbovlje si kupil stanovanje / odprl knjigarno postavil kip ginsbergu". Ampak tu se zgodba šele začne. Poezija te zbirke je sicer zastavljena v nekakšnem "nonšalantnem zamahu", kjer se izriše in izpiše marsikaj. V jezikovnem in vsebinskem smislu zgleda, kot da je pred nami mladenič, v katerem vre od strasti, patosa, razburjenosti, tudi jeze ... Na nekaterih mestih je doma gnev, drugje "pod pritiskom zaječijo preteklosti / natrpane v prostor", ponuja pa tudi veliko sarkazma, ko se nam prikazuje kot družbeno bitje in ko "vsi ostali / pridno žvečijo / kolerabo / vsake toliko se / kot kunci / iz visoke trave / dvignejo na zadnji taci / in zažvrgolijo". Ali pa tako, zafrkantsko, ko nam dozira šilce samoironije: "vedno se smehljaj / smehljanje / med recitiranjem pesmi / pomeni da veš kaj pišeš / da se že na daleč vidi / kako iskreno obožuješ poezijo". Prevladujeta pa gnev in pocinkani cinizem. Izločki so včasih presneto mastni. Ko pesnik pljune na nekaj, naj bo to papan slovenske osam(osvoj)itve Janez Janša, ali pa mladi kritičarki, ki "dobita anevrizmo vsakič / ko kje oplazita / besedo / koban", vseeno, pljunek bo zelen in ogabno resničen. Kajti pesniku ni do šale, ne, resno je vzel svoj status in ga v tej zbirki nadvse debelo podčrtal. V pesmih se dotakne mnogih tem(atik). Če še ne vseh, pa bo v nadaljevanju gotovo dopolnil tokrat izpuščene, kajti gre za radikalno ostrega poeta, kritika stvarnosti, sveta, literarnega samopašništva, pašne skupnosti piscev, ki se zatika v lastnem krogu in živi "v celku", kot osamljena kmetija sredi ničesar. Ki pa je tudi zelo zgovoren in spet vpelje v literaturo slog avtomatskega pisanja, toka zavesti in notranjega monologa. Koban je ob vsem tudi družbeno angažiran, kot bi rekli po starem, in zato (spet) avantgardni pesnik, ki v enem zamahu lahko misli lapurlartistično, kritično, provokativno, revolucionarno in zajedljivo, vse hkrati v nizu verzov ene same pesmi. Ko beremo ta "potpuri" Kobanove poezije, ki obsega tekste iz daljšega obdobja in preigrava različne izrazne registre, teme, postopke in razpoloženja, nam je takoj jasno: gre za polifono zbirko in načrtovano montažo različnih pesniških izrazov, načinov. Vsekakor je heterogenost te knjige v njeni razpršenosti, celostnem "razdejanju" literarnega subjekta, ki se nikjer ne ustavi, ki niti ne razmišlja o "blokadah" ali omejitvah, nasprotno, iz sebe reže kosme mesa, se secira in razdevičuje pred našimi očmi, brez omejitev se predaja dejstvu pesnjenja. V pesmi s sredine knjige o svojem pisnem subjektu pove največ: "ob moj trup / huškne telo brez teže // ko se zakavlja vame / sem prebujen / znojen / prestrašen // izdiham / nakopičena / vozlišča // soj ulične svetilke / odpre hišo // s komaj umirjenim / srcem se izženem / nazaj v trganje". Pasje življenje. Pasji pesniški subjekt. Niti ni toliko pomembno, katera platforma je v igri, pomemben je pesniški status, kot kip odločen in stanoviten mož, ki zna rezati resnice na lirične šnite, ki mu je marsikaj jasno, a v tej brezupni konfrontaciji z bebavim okoljem so nasveti, ki (si) jih daje, vse prej kot zabavna socioretorika. Leta 2024 je takole ošvrknil samega sebe: "nehaj se gnati za ljudmi / in jih siliti / naj te imajo radi // raje se zapri v sobo / in prični sortirati poštne znamke". Sarkazem ob kozarcu absinta. Ne bo šlo. Kobana je treba brati ponovno. Že sam naslov NenaDEJANo namiguje, da gre za osebnoizpovedne pesmi, čisto take, kot so jih pisali romantični pisci. Seveda se spreminja jezik, metaforika brbota v kotlu kot kuhano vino, besedni korpus je popolnoma razbremenjen in osvobojen vsakršnih zadržkov, vsebinsko pa smo še vedno na relaciji jaz-svet, jaz-družba, jaz-umetnik, jaz-jaz. Tendence so jasne: vzpostaviti razmerje. Išče se sprava, pomiritev. Bolj ko je duša razbolela, razdražena, bolj si želi večnega miru, zlitja s kozmičnimi silami; ali če smo direktni – bolj si želi umreti in se izmakniti interakciji z drugimi dušami. Ena Kobanova pesem je eksplicitno taka, saj si piše oporoko in ljubeznivo deli svojo lastnino. Smrt pokosi samo sebe. Takole (na)pove: »danes je umrl dejan koban / neprijazen in vsiljiv / imel je napačne prijateljice / (...) / imel je rad brezkompromisno poezijo / udarce prej kot ujčakanje« V nasprotju s številnimi preizkuševalci in iskalci besednega izražanja je poezija je pri Dejanu Kobanu tako neposredna in čista, da ji lahko pripopamo tudi nalepko iskrenosti. Zdi se, da pesmi in vse svoje verze in bodičaste črke pesnik tudi živi. Koban je gotovo šaman, ki daje poezijo v svet, jo pribija na križ, hkrati pa živi zvezdo, Betelgezo, superorjakinjo, ki je sicer ogromna, a nestabilna. Njena svetlost niha, ni mirna, konstantna, ampak izrazito rdeča, kar bi pri Kobanu bila lahko kri, erotika, življenjska energija. Betelgeza je ena najbolj opaznih zvezd, kozmična rana in hkrati eksplozivno telo, ki se približuje svojemu koncu. Tudi Kobanova poezija je takšna: žari, utripa, se razliva čez robove in se ne pusti ukrotiti. Morda je zato naslov NenaDEJANo več kot besedna igra: nekje v njem že tiči dejanje, ki ga še ni. In nekje v tej poeziji tudi Betelgeza – rdeča, velikanska, nemirna – že čaka na trenutek, ko bo implodirala, zdrknila sama vase.